O poetiki kamna v kiparstvu je bilo prelitega že veliko črnila in prav zares nismo dobili kaj več od romantičnih ali pa mogoče skoraj realističnih opisov tega, kar se med kamnom in njegovim kiparjem zgodi. Francijevo vračanje v kamen, je šlo najprej malo naokoli - čez manjši ovinek: skozi popolno vživljanje v inženirstvo umetne inteligence in računalniškega vida v virtuozno obvladovanje navideznega, ko je na nekem mestu v svojem življenju začutil tektoniko.
Zagledala ga je in sedaj je noter.
Vsak kamen ima svojo gravitacijo in vsi tisti, ki smo se na tak ali drugačen način vrnili vanj, jo občutimo. To je tisti klic, žvižg – ali pa šepet, ki se mu nočemo in ne moremo upreti. To je naša Butnskala.
Vsakega kiparja seveda najprej zanima, kaj je v notranjosti kamna. To vprašanje nas pritira do tega, da se lotimo aktivnega odkrivanja z vsemi mogočimi orodji. Franci je h klasičnemu kamnarskemu arzenalu zraven pripeljal še svetlobo, ki s svojo zgoščenostjo in nematerialnostjo, kot čista energija prehaja v kamen. To prehajanje je v njegovem primeru poetična vsebina, ki v nasprotju z vso masivnostjo in zakoni narave – znanimi in neznanimi, brez razdiralne fizične akcije prodira v telo kamna, da skupaj postaneta mehka substanca. Tako rekoč poezija, ki jo ta moment zelo močno potrebujemo.
V odkrivanju notranjosti ga kamen vodi s svojimi posebnostmi: žilami, vzorci, nepričakovanimi barvami, ki se pojavijo ob vztrajnem glajenju površine in odprtinami, skozi katere vstopamo/izstopamo v kamen, ki je v sebi še vedno trd in temen in zaprt in nepopustljiv. Kamen ga je tudi postavil v naravo: postavitve kipov v floro in velik odprt prostor, nas vse učijo o pomenu volumnov, barv in tekstur, nenazadnje tudi oblik, ki so govorica kipov.
Odkritje, da kamen nekaj skrivnosti svoje notranjosti deloma pokaže na površini, je tista slast, ki v iskanju prave oblike Francija postavi v območje suverenega modernističnega obvladovanja kamna. Pokaže nam zlitje ideje, oblike in teksture/barve, ki jo je mojstrsko izpeljal.
Ravnotežje vseh prvin v resnici govori tudi o užitku ob delu, brez katerega si ne moremo zamisliti odličnega kipa. Tudi tu Franci ni izjema: poleg začaranega klesarja, je postal tudi lovec na kamne, ki jih po utišanju brbotanja binarnega vsakdana sliši, ko ga pokličejo.
To je najlepši del vsega; ko po eonih obstoja, kamen pokliče ravno tebe!
Naj njegovi kamniti kipi pokličejo tudi vas!
Začarali vas bodo!
Prijazno vabljeni!
Jurij Smole, akad. kipar
Odprtje razstave, 16. december ob 19. uri