Zgodovina KDFBD

Več kot stoletna zgodovina današnje stavbe…

… se je pričela z nekdanjim Društvenim domom Domžale, ki je bil zgrajen leta 1910 po načrtih tesarskega mojstra Franca Ravnikarja. Pobudnik in organizator gradnje je bil domžalski župnik Franc Bernik, postavilo pa ga je Katoliško izobraževalno in podporno društvo Domžale.

Domžale so bile ob začetku 20. stoletja v polnem razvoju predvsem po zaslugi slamnikarstva. Tudi na področju kulturnega udejstvovanja so se oblikovala hotenja, da kraj pridobi ustanovo za javno kulturno in drugo krajevno življenje. V zamisli, da si postavijo kulturni dom, so si bili Domžalčani enotni. Ustanovno Katoliško izobraževalno in podporno društvo je sicer obstajalo že prej, saj je bilo ustanovljeno 3. januarja 1904. Vključevalo je tako moške kot ženske iz dveh tedanjih občin Domžal in Depale vasi. V tem času za svoje delo društvo ni imelo nikakršnih pogojev, saj so sestanki potekali v župnišču ob cerkvi, medtem ko so bile prireditve organizirane v delavnici tesarskega mojstra Franca Ravnikarja v neposredni bližini bodočega društvenega doma. Kljub skromnim življenjskim razmeram, so vaščani za novi društveni dom ob pomoči domžalskih izseljencev ves čas zbirali denar in si ga tudi izposodili pri domžalski Hranilnici in posojilnici. Prve priprave na gradnjo so se pričele v letu 1908, ko je tesar Franc Ravnikar pripravil načrt novega Društvenega doma, ki so ga z navdušenjem sprejeli. Zidarsko delo so zaupali mojstru Mateju Hočevarju iz Trzina. Slovesnega odprtja novega doma s sprevodom vseh pomembnih delegacij, ki je bilo 28. avgusta 1910, se je udeležila številčna množica ljudi iz Domžal in okolice.


Društveni dom med obema vojnama

V društvenem domu se je vse do prve svetovne vojne in tudi po njej odvijalo mnogo prireditev, saj so poleg domačega v njem nastopala tudi druga društva in organizacije. Med večjimi prireditvami je bilo zborovanje, ki ga je leta 1911 pripravila Slovenska dijaška zveza. Leta 1924 sta v domu nastopila operna pevca Anton Šubelj in Jože Gostič. Leta 1930 je domžalsko pevsko društvo priredilo koncert in dobiček poklonilo Dobrodelnemu domu v Domžalah. Izvedle so se tudi predstave osnovne šole, podmladka Rdečega križa, otroškega vrtca, razne akademije, predstave Orlov in Orlic itd.

Med prvo vojno so se tu zbirali in ustavljali različni vojaški polki na poti na vojaško fronto, ustanavljali so se begunski centri in bolnišnice. Po prvi vojni leta 1933 je bilo Katoliško izobraževalno in podporno društvo Domžale razpuščeno, zato je domžalski društveni dom ostal brez gospodarja. Ko se je v letu 1945 iztekla druga svetovna vojna, je dom zopet postal vojaška postojanka, ko so jo zasedli pripadniki vojske državne varnosti.

V povojnih letih je društveni dom postal državna lastnina. Dvorano so uporabljali za dramske predstave in druge prireditve, obenem pa se je vanj vselilo Kino podjetje, ki je v dvorani predvajalo filme. Ta čas je za oživitev dramatike in kulture v Domžalah skrbel režiser Franc Lazar, ki mu je uspelo vzgojiti generacijo odličnih mladih igralcev. Na odru društvenega doma so zaigrali veliko dramskih iger: Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi, Župančičevo Veroniko Deseniško, Shakespearovo komedijo Kar hočete, Jurčičevo in Kersnikovo ljudsko igro Rokovnjači, Finžgarjevega Divjega lovca, za katerega je pevsko in glasbeno spremljavo zložil profesor Matija Tomc, itd. Leta 1950 je v prostorih Društvenega doma začela delovati Glasbena šola Domžale, ki je 25 let kasneje postala tudi njegova lastnica.


Nova prenova kulturnega doma

Ideja o obnovi doma je zaživela sredi 80-tih prejšnjega stoletja. Objekt je propadal, zaradi dotrajanosti se je iz njega izselila Glasbena šola Domžale. V letu 1991 je Biro Karlovšek izdelal osnovni projekt obnove. Štiri leta kasneje je občina Domžale sprejela pogumno in smelo odločitev, da se dom kvalitetno obnovi. Gradbeni odbor je vodila takratna županja Cveta Zalokar- Oražem, Občina Domžale je tudi vodila ter usklajevala finančno in strokovno zahtevno izvedbo. Nov projekt notranje opreme in razsvetlitve objekta je izdelala arhitektka Mojca Ačkun-Andrič, obnovo pa je opravilo gradbeno podjetje SGP Graditelj Kamnik. Dom je bil tako med leti 1996-98 temeljito obnovljen in stavbo strokovnjaki ocenjujejo kot lep primerek secesije na Slovenskem. Ob finančni podpori občine Domžale so manjši del sredstev prispevale tudi krajevne skupnosti mesta Domžal, del sredstev za opremo Glasbene šole pa Ministrstvo za šolstvo. Prenovljena velika dvorana je dobila ime po profesorju Matiji Tomcu, priznanem posvetnem in cerkvenem skladatelju in dolgoletnem domžalskem župniku. Preddverje krasita doprsna kipa prof. Tomca in Franca Bernika, delo akademskega kiparja Bonija Čeha. Prostore doma in glasbene šole krasijo kiparska dela domžalskega rojaka Franca Ahčina.

Slavnostno odprtje prenovljenega doma je bilo 6. februarja 1998. Preimenovali so ga v Kulturni dom Franca Bernika ter danes v njem delujeta Glasbena šola Domžale in Javni zavod Kulturni dom Franca Bernika Domžale. Kulturni dom nosi ime po domžalskemu duhovniku, pisatelju, skladatelju in krajevnemu kronistu Francetu Berniku (1870-1948).

Katarina Rus – Krušelj


Literatura:
Franc Bernik: Zgodovina fare Domžale, Kamnik 1923; Vera Vojska, Obnovljen Kulturni dom Franca Bernika, v: Slamnik, Glasilo občin Domžale, Lukovica in Moravče, 13. februar 1998, str. 7; Stane Stražar: Domžale - mesto pod Goričico, Kulturno društvo Miran Jarc Škocjan, Dob 1999; Zbornik ob 60-letnici Glasbene šole Domžale, Glasbena šola Domžale, Domžale 2010.

Viri in avtor fotografij:
Franc Bernik: Zgodovina fare Domžale, Kamnik 1923; Rovšek, Davorin (1916). Franc Bernik. URN:NBN:SI:IMG-WRZCYZAW from
http://www.dlib.si; Roman Kos.

 



 
September 2017
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
 
 
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Danes
(1)
20:00
DRUGA STRAN UPANJA
Toivon tuolla puolen
komična drama
 
Poišči
 
Prireditve
 
Kino
 
Otroci
 
Galerija
 
Abonma
 
Muzej
 
Glasilo Slamnik
 
Založništvo
 
Info
 
Nakup vstopnic