Satirični burkaški misterij Daria Foja in France Rame skozi pogled današnjega človeka hudomušno preigrava prizore iz Jezusovega življenja. Kolektivna uprizoritev z glasbo in formo srednjeveških misterijev preizprašuje krščanski etos, družbene dogovore in svet, ki kljub obljubi odrešitve ostaja globoko zavozlan.

Satiro, ki jo je Nobelov nagrajenec Dario Fo napisal s soavtorico Franco Rame, je Vatikan označil za bogokletno. Prikazuje delovanje Jezusa Kristusa, velikega rešenika človeštva, skozi pogled slehernika_ce, ki še dva tisoč let po njegovem vstajenju ni odrešen_a. Avtorska ekipa se je besedila, ki so ga prvotno uprizarjali_e kot monodramo, lotila kolektivno, hudomušno in s kančkom glasbe. Potujoča igralska družina Selitvenega Slovenskega mladinskega gledališča tako duhovite prizore iz Jezusovega življenja preigrava z vidika sedanjosti in z zavedanjem, v kaj vse se je njegov konstruktivni, a naivni optimizem sprevrgel. Burkaški misterij v današnjih gordijsko zavozlanih časih, ki kar kličejo po radikalnem rezu, s pomočjo forme srednjeveških misterijev preizprašuje temelje naših družbenih dogovorov s krščanskim etosom na čelu.

Mannova novela Mario in čarodej izhaja iz avtorjeve izkušnje počitnic v Italiji v času vzpona fašizma. Skozi zgodbo nemške družine in manipulativnega čarodeja Cipolle razkriva naraščajoče nelagodje, moč politične retorike, zapeljevanje množic in krhkost svobodne volje.

Mario in čarodej je prva novela, ki jo je Thomas Mann objavil po prejemu Nobelove nagrade leta 1929. Nastala je iz osebne izkušnje družinskih počitnic v italijanskem letovišču Forte dei Marmi, kjer je pisatelj začutil naraščajoče ozračje nacionalizma, ksenofobije in fašistične napetosti. V pripovedi nemška družina v izmišljenem obmorskem kraju opazuje, kako se počitniška idila postopoma spreminja v nelagodje, sovražnost in grožnjo. Velika zgodovina se zrcali v majhnih vsakdanjih dogodkih, ki razkrivajo, kako neopazno se strahovi in ideologije širijo med ljudi. Vrhunec zgodbe je nastop čarodeja Cipolle, ki s hipnozo in manipulacijo razgalja skrite slabosti občinstva. Mannova novela je pronicljiva metafora o zapeljevanju množic, nevarnosti politične retorike, krhkosti svobodne volje in grožnjah vseh oblik diktature.

Gospodarji neumnosti so humoristična tragedija Jureta Karasa o odnosih med gospodarji in hlapci, močjo in podrejanjem. Skozi družbenokritični humor predstava razkriva napuh, pohlep, strahove in vsakdanjo neumnost ter se sprašuje, kdo danes kroji naše usode.

V novem besedilu Jure Karas s svojim prepoznavnim družbenokritičnim humorjem odpira večno temo odnosa med Gospodarjem in Hlapcem. Gospodarji neumnosti so vesela oziroma humoristična tragedija o ljubezenskih, gospodarskih in družbenih odnosih, v katerih se razkrivajo napuh, pohlep, ljubosumje, strahovi in čisto vsakdanja neumnost. Predstava se sprašuje, kdo so današnji gospodarji, od kod črpajo moč in zakaj jim tako pogosto dovolimo, da krojijo naše usode. V svetu, ki slavi individualizem in egoizem, se medčloveški odnosi kažejo kot najbolj iskren, a tudi najbolj nenavaden odraz nas samih. Skozi niz globoko neresnih prizorov predstava duhovito razgalja sisteme, ki jih gradimo in rušimo, pravila, ki jih sami postavljamo in kršimo, ter našo večno potrebo, da bi nas gospodar imel rad.

Kakšno ime pa je to?! se začne kot lahkotna komedija, a se hitro razvije v ostro komorno dramo o prijateljskih in družinskih odnosih. Ko Vincent na večerji razkrije ime svojega še nerojenega sina, sproži val sporov, zamer in zamolčanih resnic.

Kakšno ime pa je to?! francoskih avtorjev Matthieuja Delaporta in Alexandra de La Patellièra se na prvi pogled zdi lahkotna komedija, a pod površino duhovitih dialogov skriva natančno zgrajeno komorno dramo o odnosih, ki jih lahko zamaje že ena sama provokacija. Zgodba se odvije v enem večeru, v dnevni sobi pariškega stanovanja profesorja Pierra in njegove žene Elizabeth, ki na večerjo povabita Elizabethinega brata Vincenta, njegovo partnerko Anno in družinskega prijatelja Clauda. Sproščeno druženje se zaplete, ko Vincent razkrije ime svojega še nerojenega sina in s tem sproži val ideoloških sporov, osebnih zamer in dolgo zamolčanih očitkov. Intimen prostor postane prizorišče razgaljanja prijateljskih in družinskih vezi, v katerih se humor vse bolj prepleta z nelagodjem. Drama je bila leta 2011 nominirana za Molièrovo nagrado za najboljšo francosko komedijo.

Leta, avtobiografsko delo nobelovke Annie Ernaux, prepleta intimni spomin z zgodovino Francije, Evrope in sveta. Odrska priredba sledi poti ženske, pisateljice in časa: od odraščanja, telesa, ljubezni in materinstva do zrele ustvarjalne samozavesti ter boja proti pozabi.

Leta, avtobiografsko delo nobelovke Annie Ernaux, prepleta intimno zgodbo posameznice z zgodovino Francije, Evrope in sveta od štiridesetih let 20. stoletja do začetka novega tisočletja. Avtorica svojo življenjsko pot nenavadno izpisuje v tretji osebi ter osebne spomine povezuje s podobami časa, družbenih sprememb in kolektivnega spomina. V ospredju je odnos do telesa kot prostora sle, užitka, sramu, bolečine in osvobajanja: od prvih spolnih izkušenj in študentskih let do zakona, materinstva, ločitve, ljubezenskih obsedenosti in zrele ustvarjalne samozavesti. Odrska priredba sledi iskanju jezika, ki bi lahko zajel krhkost človeškega bivanja in pred pozabo ohranil drobce življenja. Leta so pretresljiv portret ženske, pisateljice in časa, v katerem se osebni spomin zliva v skupno zgodovino.