Spomini so nekaj, kar smo shranili za pozneje.
Naša zavest temelji na delovanju spomina in tudi likovni jezik ni izjema. Spominjamo se izkušenj, dogodkov, slik, zvokov in vsega mogočega – da ne bi naštevali – samo zato, da nam je v tem trenutku lažje. Spomini so povezani s časom, ki po neki domeni ne obstaja več; živi spomini pa celo obujajo čas v katerem so nastali in taki so naslikani spomini Vere Terstenjak.
Prihaja čas, ko si v kratkem hladnem dnevu zaželimo pobrskati po naših spominih; najraje na brezskrbne poletne dni, čudovit izlet v gore, dogodke z družino ali osupljivih doživetij na potovanju. In pride tudi čas, ko si želimo še kdaj doživeti tisto kar smo spravili za kasneje… Po navadi se najlažje spomnimo slik in prizorov, manj pogosto zvokov in vonjev, da o sanjah, ki so mnogokrat mešanica spominov in naše kreativne psihe – ne govorimo.
Naslikana doživetja in spomini na davne čase, so na Verini tokratni predstavitvi v Galeriji Domžale, vezani na ljudi – njene sopotnike, vodnike in posebne kraje. Čarobnost njenega življenja je že od nekdaj vplivana od vseh umetnosti, ki so jo spremljale in oblikovale njeno veliko dušo. Biti povezan s tolikimi ljudmi je sreča, ki je nima vsak, živeti sredi umetnosti pa privilegij samo za izbrane – in izbrana je tudi Vera.
Rojena v mehkobo pokrajine in zvoke klavirja, ki še danes trajajo v njenih spominih, je začutila klic dogodkov njenega življenja, predvsem oseb na njeni poti, da skozi umetnost ozemlji njihovo prisotnost, njihov skupni čas. Tisti čas, ki je nepozabno izklesal ugodje spominjanja samo zato, da bi ostala povezana s svojimi, v čudovitem pestrem ansamblu, ki ga razdalje in minevanje delata svetlega in eteričnega.
Razglednice spominov in sanj, prividov narave in stavb so nenavadne kompozicije dogodkov in oseb, predvsem pa predmetov, ki s svojo vsebino podobe naredijo sanjske in magične.
Podoba ure s kukavico; klavirja pripravljenega na koncert ali pa samo za kratek intermezzo v vsakdanjosti; brdska graščina v njenem iztekajočem življenju ali njen kamniti portal v času minevanja..; mama Elza, Prevoje, narava v njenem otroštvu, predvsem pa pogledi, z nenavadno sanjsko perspektivo nabite rojstne hiše.
Njene naslikane podobe od gledalca – zlasti domačina veliko zahtevajo in še več dajejo; skoraj vsak od nas pozna graščino Brdo in nikogar ni, ki bi ob pogledu nanjo ostal ravnodušen, ali celo pozabil prizor. Občutki so tako spretno naslikani, da nam z našimi spomini pričarajo novo izkušnjo prostorov, kamor nam ni treba vstopiti.
Slika prednikov skozi pikčasto steklo je v resnici povezava z njenim možem in filmom, ker se noče izogniti bergmanovskim tihožitjem z osebami, saj zelo učinkovito generirajo pogled otroka, ki je začaran in ne more umakniti pogleda. In podobe tistih, ki so res samo spomin, vendar jih nosi v srcu; tako žive in močne, da bi se z njimi lahko pogovoril še o vsem tistem, kar smo zamudili zaradi prehajanja v druge razsežnosti.
Verine slike v resnici verjetno to niso: so vhodi v duhovne prostore, kjer kompozicija, format in celo barve dobijo čisto drug pomen. Prostor teh slik se je zelo dolgo pripravljal in zdaj je odprt, da tudi nam pokaže, kako lahko ravnamo z našimi spomini.
Kot sama pravi, slika samo vsebine, ki jih občuti: iskrenost je bila vedno temelj njenega slikanja. Kot bi se celo življenje spuščala proti tlom, ki niso del tega sveta, niti del tega časa.
Jurij Smole, ak. kipar
