Čarobna domišljijska pustolovščina, posneta po knjigi Roalda Dahla, o mali Sophie, ki jo neke noči ugrabi dobrodušni velikan.
Steven Spielberg predstavlja čudovito dogodivščino, posneto po zgodbi mojstra fantazijskih svetov Roalda Dahla. Mala sirota Sophie ljubi pravljične zgodbe, neke noči pa tudi sama postane del neverjetne avanture, saj jo ugrabi dobrodušni velikan. Na srečo se zelo razlikuje od svojih velikanskih sorodnikov, Špehohlasta, Kostohrusta in Pamžožera, ki so dvakrat večji od VDV-ja, in zanje velja, da jim tekne tudi človeško meso. Zato vsako noč na Zemlji izgine nekaj otrok. Treba jih bo rešiti! Prijazni velikan želi s Sophiejino pomočjo pomagati ljudem in ustaviti napade ljudožerskih nasilnežev, toda za to bosta potrebovala veliko iznajdljivosti, sreče in poguma.
Nadarjenost dveh največjih pripovedovalcev zgodb – Roalda Dahla and Stevena Spielberga – se prvič združuje v skupnem projektu, filmski priredbi Dahlovega priljubljenega klasičnega dela VDV. Film v Spielbergovi režiji na velika platna prinaša zgodbo o dekletcu in velikanu, ki jo vpelje v čudežnost in nevarnosti Dežele velikanov.
Sredi temne noči, ko vsi otroci in odrasli trdno spijo, se na plano prikažejo temačne sile in si podjarmijo svet. Tako so vsaj poučili desetletno Zofko. In mala deklica je vse neprespane noči v londonski sirotišnici prepričana, da je to res. Medtem ko ostala dekleta v spalnici plujejo skozi svoje sanje, si Zofka drzne prekršiti eno od mnogih pravil upraviteljice sirotišnice – skobaca se iz postelje, si natakne copate, nagne skozi okno in si ogleda, kako je svet videti v soju lune in tišini ure čarovnic. Pravljične nočne ulice se svetijo v srebrni mesečini, nakar se iz teme nenadoma prikaže nekaj visokega. Silno visokega. Tisto »nekaj« je velikan, ki Zofko pograbi in jo odnese s seboj v daljno deželo. A na Zofkino srečo gre za velikega dobrodušnega velikana, ki ni prav nič podoben svojim rojakom v Deželi velikanov. Pri svojih sedmih metrih, gromozanskih uhljih in pretanjenem čutu za vonj je VDV prikupno zmeden in se večinoma drži zase; njegovi bratje so dvakrat večji od njega in vsaj dvakrat bolj strašni, poleg tega pa je znano, da jedo človeško meso, medtem ko je VDV vegetarijanec in je čisto zadovoljen z ogabnimi smrkumarami.
Ko prispe v Deželo velikanov, se Zofka skrivnostnega velikana sprva boji, a hitro spozna, da je VDV silno prijazen in ker doslej še ni naletela na velikane, ima zanj nešteto vprašanj. VDV ji pokaže kako zbira sanje, ki jih pošilja otrokom in ker sta doslej na svetu oba živela čisto sama in osamljena, se med njima hitro splete prijateljstvo. Toda Zofkina prisotnost v Deželi velikanov nehote pritegne pozornost ostalih velikanov, ki postajajo vse bolj nadležni. Zofka in VDV se zato odpravita v London, da kraljico posvarita pred pretečo nevarnostjo, a jo morata najprej prepričati, da velikani sploh obstajajo.
Roald Dahl
Britanski pisatelj velja za enega najbolj ustvarjalnih, domiselnih, nagajivih in uspešnih pripovedovalcev zgodb, ki docela razume notranja življenja otrok; znal je ustvarjati like, s katerimi se otroci lahko poistovetijo in zgodbe, ki jim z zanimanjem sledijo, pri tem pa do bralca nikdar ni pokroviteljski. Septembra 2016 obeležujemo stoletnico rojstva Roalda Dahla. Marsikatera Dahlova knjiga je oživela na velikem platnu: Čarli in tovarna čokolade, Čarovnice, Matilda, Čudoviti Lisjak in druge. VDV-ja je označil kot svoje najljubše delo, kot pravljico za lahko noč. Knjiga je izšla leta 1982, ravno v letu, ko je Spielberg posnel E.T.-ja. Ideja se je porodila nekaj let prej, ko je Roald Dahl v svojo Knjigo idej, kamor je zapisoval misli, iz katerih so nastajale zgodbe, zapisal stavek o velikanu, ki lovi sanje, jih hrani v kozarcih in jih puha spečim otrokom.
zanimivosti
- VDV je bil med Dahlovimi zgodbami njegova najljubša. Ustvaril jo je kot pravljico za lahko noč, liku dekletca pa je dal ime Zofka po imenu lastne vnukinje Sophie.
- Leto 2016 je tudi stota obletnica Dahlovega rojstva.
- Knjiga VDV je izšla leta 1982, istega leta kot je Spielbergova lastna zgodba o nenavadnem in preobrazbo prinašajočem prijateljstvu ET – Vesoljček osvojila srca in domišljijo tako otrok kot odraslih. Scenarija zanj je tako kot za VDV spisala Melissa Mathison.
- V spalnici sirotišnice v Londonu, kjer živi Zofka, je nagačena igračka ETja.
- VDV meri sedem metrov in je skoraj šestkrat višji od Zofke. Pa je še vedno najmanjši med svojimi brati – Špehohlast, najvišji med njimi, je dvakrat večji od njega.
- Če bi poleg Špehohlasta postavili košarkarja Lebrona Jamesa, ki meri 203 cm, bi mu še vedno segal zgolj do gležnja.
- Roald Dahl je bil tudi sam precej visok – visok je bil kar 198 cm.
- Film VDV je kombinacija igrane produkcije in računalniškega zajemanja igre (performance capture). Spielberg je igralce v oblačilih za računalniško zajemanje snemal hkrati s povsem človeškimi liki, saj je hotel zajeti interakcijo med njimi.
odmevi medijev
»Naj bo zgodba še tako fantastična (in v določenih delih postane precej odštekana), ta odlična priredba v režiji Stevena Spielberga občinstvu vseh starosti omogoča, da razume eno najbolj neverjetnih prijateljstev v zgodovini filma. Rezultat je takojšnja družinska klasika, kakršne so »čloreški« nekoč pričakovali od Disneyja.« Peter Debruge, Variety
»Tipično markantna, ekscentrična in zapeljiva zvezdniška igra Marka Rylancea daje temu filmu njegov posebni pečat. /.../ Manj sposoben igralec bi izbral namrgodeno čemernost, skoraj shrekovski bes, zadržano sramežljivost in hihitanje, toda Rylance igra VDV-ja kot pravega človeškega junaka, kot zlorabljenega otroka, ki je zrasel do osamljenih starih let in se zatekel v lasten svet, vendar je več kot sposoben ljubezni. V načinu, kako pobere Zofkine drobne kozarčke s svojimi ogromnimi zalitimi prsti, je neka čudovita rahločutnost. To je bilo delo iz veselja za Spielberga in čudovit labodji spev za Melisso Mathison.« Peter Bradshaw, The Guardian
»Tudi Spielbergova priredba Dahlovega romana je najboljše, kar film danes lahko naredi. Je težek tehnični dosežek – že sama izjemno podrobna tehnologija za zajemanje gibanja, ki Rylanceovo človeško igro raztegne v gigantske razsežnosti, je svetlobna leta daleč od vsega, kar ste videli doslej. (Njegove roke so videti tople in zdelane od vremena, njegove oči pa – tega ni moč povedati drugače – sijejo od življenja.) /.../ Na tem svetu je več čarovnije, kot sploh lahko vemo.« Robbie Collin, The Telegraph