DANAŠNJA PROJEKCIJA FILMA JE ZARADI SLABE VREMENSKE NAPOVEDI IN NEVIHT PRESTAVLJENA V DVORANO MESTNEGA KINA DOMŽALE (Ljubljanska 61). 

Piše se leto 1981. Po uspešnem pobegu iz sovjetskega ujetništva v Afganistanu se Hubert Bonisseur de La Bath, znan tudi kot tajni agent 117, znajde na delovnem mestu davčnega računovodje v tajni službi. Toda ko posebni agent 1001 tik pred načrtovanim srečanjem s predsednikom Bambom izgine v akciji, Huberta pošljejo v Afriko, da bi našel svojega mlajšega kolega … Vohunska parodija z Jeanom Dujardinom v glavni vlogi (Sean Connery do zadnjega manšetnega gumba in šarmantnega nasmeška) je nasmejala občinstvo na zaključni projekciji lanskega festivala v Cannesu.

»Film sem posnel takoj po Zlatih časih (La belle époque). Bil je prava osvežitev, brezskrben in eksotičen, vaja iz čiste filmske režije. Danes, po na videz brezkončni krizi, ki smo jo pravkar preživeli, je naloga Tajnega agenta predvsem zabavati, podobno kot komedije iz osemdesetih let, nad katerimi sem se navduševal kot najstnik. /…/ Videl sem priložnost, da se poklonim velikim režiserjem filmov, ki so zaznamovali moje otroštvo: Robertu Zemeckisu, Stevenu Spielbergu, Chrisu Colombusu in Philippu De Broci. Misel, da bi jaz, sin levičarskega alžirskega Francoza, posnel satiro o reakcionarnem kolonialistu ter občinstvo povabil k uživanju v staromodnem pustolovskem filmu … vse to je dokončno premagalo moje dvome. /…/ V teh temačnih dneh, ki jih zaznamujejo pandemija, napadi na svobodo govora, slepi fundamentalizem in politična korektnost, je Tajni agent dobrodošla sapa svežega zraka.« Nicolas Bedos

»To je predvsem pustolovska komedija. Čista zabava. /…/ Gre za film, kakršne so ustvarjali v Franciji v šestdesetih in sedemdesetih letih, danes pa jih skorajda ne snemajo več. Potem pa je tu seveda še veliki užitek, ki ga igralcu ponuja vloga tajnega agenta!« Jean Dujardin

»Hubert Bonisseur de La Bath ni običajen filmski lik. To je general de Gaulle filmske komedije. Človek, ki je zaslužen, da Francija samo sebe vidi kot komično velesilo. Junak, ki se postavi po robu Američanom. Lik, ki s čudežem utelešenja združi najslabše in najboljše v francoski usodi. Naša pošastna preteklost, naša bridka sedanjost, naša žalostna prihodnost – vse v enem samem človeku. On je naša Marianne. Nekega dne ga bomo postavili v mestne hiše. Gledal nas bo z dvignjeno obrvjo, zadovoljnim nasmeškom, neumnim pogledom. /…/ Tretji del sage ostane zvest prvima dvema filmoma, hkrati pa se zdi, da gre, kamor hoče. Film odlično izpolni svoje poslanstvo: iz tajnega agenta 117 naredi nesmrtnega junaka. Našega provincialnega Jamesa Bonda.« David Caviglioli, L’Obs

»To je zabaven popcorn film, hkrati pa zdrava satira o imperialistični samozavesti, ki jo morda najbolje ponazarja Hubertovo iskreno prepričanje, da si vsi na svetu želijo biti Francozi. /…/ Le najbolj dobesedno razmišljujoč gledalec bi mislil, da so rasistični in seksistični gegi resnično rasistični in seksistični, čeprav gre seveda za neusmiljeno, komično kritiko te mentalitete. Hubert si lapsuse in nezaslišane izjave lahko privošči zato, ker se mu očitno ne sanja, kaj govori. Slogan na francoskem plakatu za film se glasi: ‘Časi so se spremenili – on pa ne.’ Medtem ko so gegi oda Hubertovi trmasti nevednosti, je podton kritičen do na videz dobronamerne, a v resnici izkoriščevalske in pogubne francoske politike v Afriki.« Lisa Nesselson, Deadline

»Kritizirati tajnega agenta 117, da je vedno enak, je kot očitati Tintinu, da nikoli ne zamenja svojega psa.« Alix Girod de L’Ain, Elle