Ker je zelo globoko tudi v glasbi – kar mimogrede ni nič nenavadnega – lahko od njega pričakujemo več. Ta več bom skušal opisati kot nekaj, ker bi lahko bila temeljna ideja in hkrati tudi substanca njegove umetnosti.

Vojkov pristop do likovnega je v veliki meri glasben: torej sistem zvokov in tišin v tempu, ki iz ozadja in v celotni zgradbi likovnega dela predstavlja tistega pogojevalca, ki so mu podrejeni vsi drugi elementi likovnosti. Časovnost v njegovih delih – zlasti video instalacijah - je očitna in zelo izpovedna prvina, ki povsem spreminja statičnost slikarstva. Slike imajo telo, debelino, težo; večji formati so sestavljeni iz mnogo Umanjših slik. Slednje služijo tudi kot projekcijska platna, kar daje čisto novo dimenzijo slikarstvu, ki je v osnovi nepremično in v času zamrznjeno. Fizično združenje videa in slike je v našem prostoru invencija, ki jo Vojko mojstrsko obvladuje. Spretno sestavljene sekvence videoposnetkov so ključne: vzpostavljajo nenavadno doživetje gibanja in predvsem občutenja časa, kot ga nismo vajeni.

Na sliki se poleg zamrznjenega, naslikanega prizora gibanja v prostoru dogaja tudi najbolj povedno: video posnetek ni več to, kar je bil ob nastanku, temveč je sestavljen v zrcalne celote, ki prikazujejo gibanje naprejnazaj ali obratno, kar prizore vrže iz linearnega časa. Naenkrat se zgodi gibanje v nasprotnih smereh, kar pomeni vstop v relativni ciklični čas.

To so podobe sedanjosti: neprestano gibanje skozi vrata zaznavanja, skozi katera vedno vstopamo in izstopamo hkrati. Naslikano in statično postane stabilno okolje, ki ga razumemo, projekcija gibanja pa nam govori o stalni prisotnosti relativnosti, celo relativnosti našega obstoja. Čas, kot ga dojemamo, nam nudi predvidljiv in precej varen okvir, v katerem celo lahko izbiramo obdobje, v katerem bi živeli. Čas Vojkovih projekcij na slike pa nima okvira in ne nudi trdnih tal.

Tudi s slikami, ki se na običajen način držijo zidu, je Vojko poseben: motive manipulira na vse mogoče načine: s plastenjem barv, svetlobe in risbe, kar rezultira v upodobljeno glasbo, ki ji je usojeno trajanje. Prav odnos do časa je skupna lastnost in celo substanca vseh medijev, s katerimi Vojko ustvarja. Če je slikarstvo materialna in statična umetnost, nespremenljiva v času, potem sta video in glasba popolnoma eterični, ki v svoji pojavnosti izginjata in minevata, ob tem pa nas nepovratno spreminjata.

Pa poglejmo v čigavi senci je Sonce.

Jurij Smole, akademski kipar