Matjaža Brojana iz Domžal poznamo kot vsestranskega človeka, novinarja, publicista, kulturnega delavca in ohranjevalca slovenske kot tudi domžalske kulturne dediščine. Že več let se posveča rezbarstvu; na velike lesene plošče je izrezljal Brižinske spomenike, Stiške, Rateške in Čedajske rokopise ter Prešernovo Zdravljico. Izrezljal je tudi posebno serijo slovenskih ornamentov po Jožetu Karlovšku (1900-1963), strokovnjaku za ornamentiko in stavbno dediščino. Razstavo odpiramo v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine 2015.

Vabimo vas na odprtje razstave, ki bo v četrtek, 1. oktobra 2015 ob 19. uri.

Slavnostni govornik: Primož Hieng, novinar, fotograf in raziskovalec slovenske etnologije
Pokrovitelj odprtja: Vinska klet Vidmar Domžale
Koncept razstave in besedilo: Katarina Rus Krušelj
Postavitev razstave: Roman Kos
Razstava odprta do 23. oktobra.

Vstop prost!

Izrezljani ornamenti v spomin Jožetu Karlovšku

»Slovenski ornament je močno drevo, ki rase iz globin narodne duše in zemlje že tisočletja ter kaže za vsako dobo svoje preteklosti svoj poseben cvet.«
Jože Karlovšek
(Slovenski ornament, zgodovinski razvoj, 1935)

Ornamenti so po vsem svetu izraz lokalne kulture in predstavljajo neprecenljivo vrednost etnične vsebine. Na našem ozemlju so se pričeli pogosteje pojavljati v drugi polovici 18. stoletja, čeprav korenine slovenskega ornamenta segajo še v daljni praslovanski svet. Ljudje so pozornost obračali na urejenost svojih domov, uporabnih izdelkov in oblačil. Motivni svet se je vrtel okrog njihovega vsakdana; uporabljali so predvsem oblike iz narave: vinska trta, nagelj, tulipan, vrtnica, ptice, srce. Po zaslugi umetniškega programa Vesnjanov (Šantel, Birolla, Gaspari, Smrekar itd.) v začetku 20. stoletja se je zanimanje za slovensko ljudsko umetnost in z njo slovensko ornamentiko močno povečalo. In kot druge panoge likovne umetnosti, se tudi ornament neprenehoma razvija in preoblikuje. Danes se v nekaterih sodobnih umetniških projektih srečamo z njim kot simbolom za raziskovanje osebne in nacionalne identitete.

Do sedaj se v Sloveniji ni nihče tako sistematično ukvarjal s slovenskim ornamentom, kot se je Jože Karlovšek. Raziskovalec slovenske ljudske umetnosti, gradbenik, pedagog in slikar, ki je svojo življenjsko pot pričel v Šmarjeti pri Novem mestu in jo zaključil v Domžalah, se je s svojim gigantskim delom in neverjetnim opusom zapisal »med velike slovenske ljudi, o katerih se bo govorilo toliko časa, dokler bo obstal slovenski rod«. Tako je pred dvema letoma zapisal Matjaž Brojan v predstavitvi Jožeta Karlovška kot »velikana slovenske narodopisne dediščine« v domžalskem glasilu Slamnik. V obeležitev 50-letne obletnice njegove smrti si je zadal posebno nalogo, da javnosti predstavi serijo ornamentov, ki jih je v zadnjih letih izrezljal v lipov les. Več kot štirideset jih je, pri iskanju predlog pa se je podal po Karlovških že prehojenih teoretičnih poteh (Jože Karlovšek je o razvoju slovenskega ornamenta napisal dve knjigi), se skrbno lotil raziskovanja tipično slovenskega ornamenta ter ga izrezbaril v lesene plošče. V nekaterih se je direktno naslonil na Karlovškove vzorce (pri grafičnih predlogah mu je pomagal Roman Kos), največ pa je ustvaril lastne kompozicije, katerih izbor tokrat prvič predstavljamo v razstavišču Menačenkove domačije.

Matjaž Brojan pri ustvarjanju jemlje ornament kot zaključen likovni organizem. Kompozicije, ki jih izrezuje po predhodno izdelanih vzorcih, so izrezljane v nizkem reliefu ter delujejo ploskovito, saj so obravnavane na slikovni način. Motivno se največ posveča rastlinski ornamentiki. Ornamenti so sestavljeni simetrično, z ritmično organiziranostjo, centrirani v krogu ali v pravokotniku in največkrat poudarjeni z dodanim okvirjem. Avtorju je pomembna naravna oblika izbranega kosa lesa, z vsemi krivinami, grčami in strukturnimi značilnostmi, ki jih izkorišča v prid končne podobe likovnega dela. Obarva jih v temno rjavih tonih, pri nekaterih ornamentih dodatno uporabi belo ali rdečo barvo; a kot pravi, ne preveč, ker podobe ne želi izumetničiti. Ornamenti, izrezljani v lesu, so avtorjev prispevek k nadaljnjemu razvoju umetnosti te vrste, ki v moderni dobi počasi izginja iz našega spomina. Enakovredno se pridružujejo ostali njegovi likovni produkciji, v kateri podaja spoštljiv odnos do slovenske zgodovine in tradicije.

O avtorju

Matjaž Brojan (1944) prihaja iz stare domžalske slamnikarske družine. Po poklicu slovenist, višjo izobrazbo je dosegel v letu 1967 z diplomo na FF v Ljubljani, nato pa je nekaj let v domačem kraju poučeval materinščino. Sledilo je vseživljenjsko novinarsko delo pri različnih časopisih (Delo, Kolektiv, Slamnik, To je to), nato pa je zadnjih 20 let delovne dobe pridobil na Radiu Slovenija, kjer je ob množici dnevnih poročil iz domačih krajev pripravil še 650 etnoloških oddaj. Zanje je v letu 2008 prejel Steletovo nagrado.

Svoje rezbarsko delo je predstavil na 45 razstavah, omenimo pa naj zadnjo v Galeriji Domžale (2014), ki jo je naslovil Prve besede jezika - Stiški rokopisi v tehniki lesoreza.
V svojem arhivu je zbral domala vse, kar je dosegljivega na domžalske teme, celotno bibliografijo Domžal in domžalskih avtorjev, množico predmetov in več desettisoč člankov o svojem kraju skozi čas. Med ogromnim opusom njegovega publicističnega dela in zvečine na

Domžale usmerjenih knjig naj omenimo le nekatere: Domžalska bančna sled (1995), 100 let domžalskih sokolov-soavtorstvo knjige (2005), Modrovine (2011), Slamnata sled Domžal (2011), Katarina iz domžalskega spomina (2012), Počivajoči domžalski spomin (2013), Sledi radijskih poti (2014), Čarni svet mojih prabesed (2015), Modro vince (2015) in druge. Trenutno pripravlja knjigo o starih domžalskih družinah.