Norosti današnjega sveta niso prav nič drugačne od tistih prej in verjetno tudi ne od tistih, ki še pridejo. Čeprav si jih zakuhamo sami in smo v tem početju izjemno plodni in inovativni, je odsotnost osnovnih vprašanj o smiselnosti našega početja, brezčasno kronična. Umetnik se v svojem početju prej ali slej zatakne prav na teh vprašanjih; če se ne, potem je z njim ali njo nekaj narobe.
Dejstvo, da je umetnost eno od čutil človeštva, instrument s katerim družba uglašuje svojo bit in izraz, nam je v večji meri tuje, a se – upajmo - popravlja.
Razstava vrtečih se kamnov skuša vzpostaviti prostor uglaševanja. Kamni, ki jih z enim sunkom zavrtimo, v svojem vztrajnem vrtenju – še bolj pa v počasnem pojemanju hitrosti in zlasti v zadnjih zavrtljajih pričarajo meditativnost, mogoče celo osredotočenost otroške igre, ki jo hočemo še ponoviti. To ponavljanje, ki se krožno nadaljuje, je alegorija ritualov, povezovanje z numinoznim in vstop v nerazumljivo in neracionalno. Vrtenje nas močno pritegne, ker generira zamaknjenje; ta nenavaden cirkus iz skal oglušujoče ponavlja tišino, ki se vrača zato, ker mi tako hočemo.
Kinetika kamnov je ponovitev izkušnje lamaistične tradicije vrtečih se molilnih mlinov s Strehe sveta; edinstvena priložnost, da združimo ritualno ponavljanje izrekov, s stalnim vračanjem tišine, mirovanja in želje, da bi kamne spet in spet zavrteli.
Vrteče se skale so postavljene okoli edine mirujoče – »Velike zaprte knjige«, okoli zdela (stele) – upodobitve današnje povezanosti ali bolje odtujenosti naše notranjosti, z doživljanjem našega skritega, duhovnega, notranjega, tudi sanjskega življenja. Velika zaprta knjiga je naša današnja podoba; je tudi podoba religioznosti, ki je z zaprtjem Velike Knjige izgubila pomen, substanco, trajanje in obstoj.
Z velikimi katastrofami človeštva in človečnosti smo knjigo ne samo zaprli, odločno in temeljito smo jo zabili, poteptali in razstrelili.
Celotna postavitev želi s svojim obstojem, s poimenovanjem kombinacij najdenih kamnov in zavrženih predmetov, omogočiti izrekanje ponavljajočih se prošenj in molitev v neskončnost, da bi še kdaj lahko dobili povsem drugo Veliko Knjigo, za vzpostavitev nove človečnosti.
Prošnje in molitve vrtečih se skal imajo še en pomemben moment: njihovo bistvo je zavrženost in nepomemben obstoj, ki je, ko sem jih našel in ko sem doumel njihove povezave v oblikah, ponovno dobil smisel, celo uporabnost.
Magični ritualni prostor, ki ga te skale vzpostavljajo, vabi vsakogar, da skuša v njihovem počasi pojemajočem vrtenju, najti nekaj trenutkov zase, za svoj oddaljeni jaz, za otroka, ki se je izgubil v nasilni megli iluzij in prividov današnjega sveta.
Razstava je posvečena praznini.