Spet delamo in to je odlično! Predolgo že smo prelagali to pomembno razstavo, ki v Galerijo Domžale postavlja to, kar je v resnici najbolj aktualnega v našem epidemičnem življenju.

PRIHODNOST, ki nas je brutalno in dobesedno vse dohitela v sedanjem trenutku in je še nismo uspeli dobro spoznati in umestiti, je sedaj pred nami kot skupen govor mladih umetnikov, avtorjev, ki pogosto namesto nas sprašujejo in razmišljajo. Čeprav so postavljeni kot skupina, predstavlja svoje koncepte in razmišljanja vsak zase, a se na zanimiv način - preko medija - sestavi v celoto.

Sara Bezovšek, Lea Culetto, Vid Merlak in Danilo Milovanović so tista generacija umetnikov, ki se v umetnosti navidezno odlepljajo od klasičnih tokov: predmetnosti slike, prostora, umetniškega objekta ali instalacije, svoje sporočilo pa zapišejo na video in kombiniran način s klasiko. Prav video zapisi njihovih idej in akcij, so tista naša prihodnost, za katero mnogi mislijo, da nas bo v kratkem vseobsegajoče dosegla; v resnici pa smo že globoko noter.

Sara nam servira fenomene, ki jih vsak dan srečujemo kot sporočila, družabnosti, in dokumentarne vsebine, ki jih navidezno sami izbiramo iz različnih virov in smo do njih tolerantni in receptivni. Izbira jih v glavnem naše nezavedno, z njimi smo emocionalni ali pa kompenziramo manjke, ki se v nas še posebej sedaj pojavljajo in so na osebni ravni pogosto presenetljivi.

Na zanimiv način so Danilovi zapisi vsebine, ki mimo večine zbežijo brez ustavljanja ali najmanjšega vprašanja. Izjemno premišljene in usmerjene – mogoče celo s kančkom OHOjevske refleksije in reizma prepletene akcije z okoljem, fenomeni in ljudmi v njem, delujejo kot skrite kamere vprašanj, klicajev in mimobežnih vsakdanjosti.

Vsakdanjih vprašanj o sebi, o lastni podobi, o pojavnosti in emocijah, ki nas zasledujejo od nekdaj, ne zmanjka Lei, ki v meditacijah skozi oblačila in dodatke, izpostavlja tisto, kar se ji kot umetnici in predvsem ženski, zapiše v video o človeških – ženskih teksturah, otipu in relacijah do industrije in kapitala, ki se prefrigano polašča naših predstav o sebi in končno tudi naših teles.

Tok misli, predstav in dogodkov se zgosti Vidu v kratkem video filmu, ki z nenavadnimi napakami in premiki uprizarja več zgodb hkrati. Ob odkritju, da je tudi gledalec del zgodbe – tako rekoč njen bistven del – je celota še bolj neobičajana, čeprav se z interierjem trudi biti prav tam: v neopazni rutini.

Obisk tokratne razstave – virtualen ali še bolje oseben, je bližnjica do prihodnosti. Ko smo končno dočakali solsticij, si lahko privoščimo tudi obisk razstave.

Jurij Smole, akademski kipar