Alma je znanstvenica, zaposlena v slovitem Pergamonskem muzeju v Berlinu. Da bi si zagotovila finančna sredstva za svoje raziskave, privoli v sodelovanje pri nenavadnem eksperimentu. Tri tedne bo morala sobivati s humanoidnim robotom, ki naj bi se v tem času preobrazil v Alminega idealnega partnerja. Tako znanstvenica spozna Toma, čednega robota v človeški podobi, ki je ustvarjen za to, da jo osreči. Le kaj bi lahko šlo narobe? Komična zgodba, ki raziskuje človekovo dojemanje ljubezni in hrepenenja ter se poglobi v vprašanje, kaj nas dela ljudi.

nagrade 
Berlinale (srebrni medved, Maren Eggert)

»Od daleč sem slišala za kratko zgodbo, ki so jo hoteli prirediti v film. Vse, kar sem vedela, so bile tri besede: ‘ženska sreča robota’ – a to je bilo dovolj, da me je stvar začela zanimati. Preprosta ideja je bila le dva koraka stran od slavne formule Billyja Wilderja ‘fant sreča dekle’. Ampak to sta bila precej velika koraka: ‘dekle sreča fanta’ in ‘dekle sreča robota’. /…/ Alma nas (in sebe) sooči s paradoksi človeške želje. Je za človeško izkušnjo neizogibno, da nikoli ne dosežemo tistega, kar si želimo? In ali je to predpogoj za željo, zlasti ljubezensko? Pogosto govorimo o hrepenenju po tako imenovanem ‘popolnem partnerju’, toda kako bi bilo, če bi dejansko živeli s popolnim partnerjem? S partnerjem, ki tako natančno razbere naše potrebe in želje, da jih lahko izpolni, še preden se jih sami zavemo? In kaj bi pomenilo, če bi vedeli, da tega ne počne iz ljubezni, ampak preprosto zato, ker je tako programiran? /…/ Kakšna je razlika med ‘ljubeznijo’ in zelo zapletenim algoritmom? In ali se tudi v običajnih razmerjih ne prilagajamo ves čas potrebam svojih partnerjev? Kaj je v odnosih ‘resnično’ in kaj naučeno, prikrojeno, programirano?«  Maria Schrader