Sang-hyun je lastnik čistilnice, ki ga nenehno bremenijo dolgovi. Dong-soo dela v cerkvi, kjer skrbijo za zapuščene otroke. Neke deževne noči skrivaj odneseta fantka, ki ga je mlada mati pustila pred »škatlo za dojenčke«. A naslednjega dne se otrokova mati nepričakovano vrne. Dogajanje od daleč opazujeta detektivki … Topel in ganljiv film ceste o petih ljudeh, ki se odpravijo na nenavadno popotovanje, ko jih po naključju združi zapuščeni otrok. Prvi korejski film Hirokaza Koreede (Tatiči) je Song Kang-hoju, zvezdniku Parazita, prinesel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu.

festivali, nagrade
Cannes (nagrada za najboljšega igralca, nagrada ekumenske žirije); München (najboljši mednarodni film)

»Med pripravami na film sem se srečeval z otroki in se z njimi pogovarjal. Odraščali so v sirotišnicah, saj so se jim starši zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odpovedali. Mnogi med njimi so si zastavljali temeljno življenjsko vprašanje, na katerega niso znali najti jasnega odgovora: ‘Ali je bilo res dobro, da sem se rodil?’. Ko sem jih slišal, sem ostal brez besed. Kakšen smisel bi imelo, če bi jim navrgel nekaj plehkih besed tolažbe? Ali res lahko zatrdim, da na Zemlji ni nikogar, ki si ne bi zaslužil biti rojen? Kakšen film lahko ponudim tem otrokom ob njihovem boju proti notranjim in zunanjim glasovom, ki so jim neprestano dopovedovali, da se ne bi smeli nikoli roditi? To vprašanje je bilo pri nastajanju Posrednika ves čas v središču. S filmom sem skušal pogledati življenju naravnost v obraz ter skozi like jasno izraziti svoj glas. Posrednik je hkrati molitev in goreča želja.« Hirokazu Koreeda

»Ne pripeti se pogosto, da sediš v kinu in se zaveš, da gledaš enega najbolj čudovitih filmov leta. A prav to se mi je zgodilo med projekcijo Posrednika na festivalu v Cannesu – in prepričan sem, da ne bom ostal sam. /…/ Gre za dostopen žanrski high-concept izdelek, ki v spomin prikliče brata Coen in široko priljubljene neodvisne filme, kot je Naša mala mis (Little Miss Sunshine). /…/ Medtem ko se razkrivajo skrivni motivi, menjajo gledalčeve simpatije, poglabljajo skrivnosti in množijo nevarnosti, postaja Posrednik vse bolj smešen in zapleten. V določenem pogledu gre za farsično kriminalko, ki pa je tako elegantno zasnovana, da nikoli ne deluje izumetničeno. Podobno postaja film vedno bolj čustven, medtem ko se potovanje nadaljuje od živo zelenega podeželja do mehko rjavih mestnih pokrajin, liki pa se vse bolj odpirajo glede svojih občutkov zavrnitve. /…/ Ameriški producenti nedvomno že komaj čakajo, da pograbijo pravice za priredbo, vendar bi bilo bolje, če se ne bi trudili. Kateri drugi scenarist in režiser namreč premore Koreedovo izjemno mojstrstvo, občutljivost in sočutje? Ne spomnim se prav nobenega. Pet zvezdic.« Nicholas Barber, BBC

»/…/ cestna odisejada o družini, ki si jo izberemo, in tisti, ki jo s solzami v očeh zapustimo. Ob tej napeti in prisrčni drami zlahka pozabimo, da govori o trgovini z ljudmi. /…/ Film, pospremljen z melanholično glasbo Jung Jae-ila, polno mehkih melodij klavirja in kitare, prežema pomirjujoča toplina, ki nikoli ne pojenja, niti v najbolj srce parajočih trenutkih. Koreeda s svojim nežnim pristopom ublaži celo najbolj šokantne preobrate, vključno z umorom.« Iana Murray, The Playlist

»/…/ grenko-sladka in kompleksna družinska drama /…/ Koreeda je empatik, a ni bil nikoli utopist, le redko je bil za neverjeten srečni konec. Njegovi filmi razkrivajo osupljivo sočutje do neodpustljivih odločitev, ki jih sprejemamo, ter potrpežljivost do vseh čudnih potovanj, ki jih moramo opraviti, da bi se otresli zamer, prenašanih iz generacije v generacijo. In režiser vedno nekako najde način, da v vsem tem vidi svetlobo. /…/ Noben drug filmski ustvarjalec ne bi znal tako dobro uravnovesiti zapletenih moralnih vprašanj, ki zaznamujejo film.« Ella Kemp, IndieWire

»Posrednik je glede na Koreedov značilno mehki pristop bolj napeta in zapletov polna zadeva kot običajno, a razsežnost njegovega sočutja in melanholija ostajata nezmanjšani. /…/ Kot ustvarjalec številnih tankočutnih, grenko-sladkih družinskih dram Koreeda tu nedvomno raziskuje znan teren, vendar pa ostaja mojster zadržanega čustvovanja, ki svojim likom dovoli, da postopoma razkrijejo dele sebe, dokler jih naposled ne vidimo v vsej njihovi celovitosti. /…/ Posrednik kot mnogi drugi režiserjevi filmi govori o družini, vendar preseže to tematiko, da bi spregovoril o temeljnih vidikih življenja – potrebi po pripadnosti, upanju, da se bomo povezali s sorodnimi dušami, in želji, da bi našli kraj, ki bi mu lahko rekli dom.« Tim Grierson, Screen Daily

»V rokah drugega režiserja bi zgodba morda zašla v kričečo, manipulativno smer, a Koreeda raje stavi na čustveno utemeljene odtenke. /…/ Škoda, da je šla nagrada za scenarij v Cannesu drugam.« Mark Schilling, The Japan Times

»Koreeda je kariero zgradil na potapljanju pod časopisne naslove, da bi ustvaril nežno humanistične prikaze posameznikov z obrobja družbe. ‘Moji filmi skušajo narediti vidne ljudi, ki jih hoče vlada pozabiti ali prezreti.’ /…/ V izjemnem prizoru detektivka Su-jin sedi v avtomobilu v nočnem dežju, medtem ko od zunaj nežno prihaja zvok pesmi Amee Mann Wise Up. Su-jin se po telefonu pogovarja s svojim partnerjem, nato pa telefon pomoli skozi okno, da bi lahko slišal glasbo – ter s tem, ko v spomin prikliče film, v katerem je bila pesem prvič nepozabno uporabljena, izrazi tisto, o čemer vsak oboževalec Paula Thomasa Andersona že tako ali tako razmišlja. Magnolija, razvejan čustveni opus o vseh načinih, kako ti družina lahko zlomi srce in te pusti osamljenega, je jin Koreedovemu jangu, njegovim zgodbam o ‘družinah po izbiri’, ki se združijo, da bi rešile situacijo. Iz tega posvečenega cilja izhaja motivacija vseh ključnih likov, zaradi česar je film bolj sentimentalen kot Tatiči, ki se ponašajo z globljimi in bolj zapletenimi študijami likov. A nesporna toplina ostaja.« Sophie Monks Kaufman, Sight & Sound