Ko pristane v vzgojnem zavodu, se mora 18-letni Andrej boriti za svoje mesto v skupini varovancev pod vodstvom Željka, ki ga kmalu vzame pod svoje okrilje, in pod pritiskom novega okolja hkrati poskrbeti, da njegova skrivnost ne pride na plan.
18-letni Andrej je zaradi svojega težavnega vedenja poslan v vzgojni zavod za mladino, kjer spozna Željka, neformalnega vodjo tamkajšnjih gojencev. Ko odkrije Andrejevo skrivnost, ga prične Željko kmalu izkoriščati v svoj prid. Andrej je tako kmalu postavljen pred preizkušnjo odgovornosti in ohranjanja svoje moralne integritete. Odločiti se mora med Željkom in njegovim divjim življenjem ter tem, kako ostati zvest samemu sebi. Celovečerni prvenec domžalskega režiserja Darkota Štanteta je svetovno premiero doživel na festivalu v Torontu.
nagrade
Vesne za najboljšo režijo, glavno moško vlogo, stransko moško vlogo in nagrada občinstva - Portorož 2018
iz prve roke
"Zaradi svojega večletnega dela v vzgojnem zavodu za mladostnike mi je bilo od nekdaj skorajda samoumevno, da se bom te teme nekoč lotil tudi v filmu. Ideja, da bi posnel dokumentarni film, je v meni tlela dlje časa, a sem se vedno znova zavedel, da filma v obliki, kakršni bi si želel sam, ne bom mogel realizirati. V mislih sem imel surovo, neolepšano pripoved o mladostnikih v zavodih, ki ne bi delovala izumetničeno in spolirano ali kot teren za objokavanje in obsojanje.
Nekakšen cinema verité, kjer bi slika večino časa govorila zase. Ker je Slovenija majhna država, kjer vsakdo pozna skoraj vsakogar, se ljudje ob delikatnih temah ne izpostavljajo kar tako, institucije pa svoja vrata odpirajo, le kadar se lahko pohvalijo pokažejo v lepi luči. Ker mi je hitro postalo jasno, da bom z dokumentarnim pristopom naletel na kopico birokratskih in človeških ovir, je bila naslednja stopnja logično fikcija.”
"Najprej sem napisal sinopsis za kratki igrani film, ki je vseboval osnovno premiso zgodbe, ki je kasneje ostala tudi v daljši različici. Vedno več ljudi s filmske akademije in drugod me je začelo vzpodbujati, naj skušam razviti daljšo zgodbo, saj je osnova več kot primerna za to. Tudi sam sem ugotavljal, da bom v kratki formi težko razvijal karakter glavnega lika in se bom moral osredotočiti le na del plati njegove osebnosti. Hkrati sem se čutil omejenega v pripovedovanju zgodbe in sem imel potrebo, da moram povedati zgodbo v tolikšni razsežnosti, da dobimo občutek njene večplastnosti. Že od samega začetka sem vedel, da mora biti film surov in neposreden. Brez olepšav. Ker sem v začetku razmišljal o dokumentarnem filmu, mi je ostala misel na tovrstno estetiko blizu. Koncept filma sem potem razvijali okoli srečanja igranega z dokumentarnim. Navdih sem črpal tako iz neorealizma kot npr. zgodnjih filmov Nicolasa Windinga Refna, Larryja Clarka in najbolj iz filmov bratov Dardenne. Z direktorjem fotografije sva se odločila, da bodo vsa prizorišča snemanja na čim pristnejših lokacijah, na katerih bomo čim bolj izkoristili njihovo naravno svetlobo brez uporabe nepotrebnih dodatnih svetil. Kamera bo večinoma pozicionirana iz roke, razen v določenih formalnih situacijah, kjer sem želel ostati povsem statičen. Tem estetskim izhodiščem so se potem prilagajali tudi ostali sektorji, vendar estetika ni le odsevala realnosti, ampak jo je morala celo poudariti. Ker so prostori, po katerih se giblje glavni lik, tako zelo povezani z njim, so morali odsevati njegova čustvena stanja, zato smo iskali lokacije, ki so bile »erodirane« od življenja. Pozorni smo bili na to, da smo jih našli v stanju, ki ni potrebovalo dodatnih ekstremnih scenografskih posegov, s čimer smo zadržali avtentičnost, ki nam je igrala v prid.” Darko Štante, režiser
o režiserju
Režiser Darko Štante je rojen leta 1975 v Ljubljani. Diplomiral je na Fakulteti za socialno delo in trenutno zaključuje drugostopenjski študij filmske režije na ljubljanski AGRFT. V preteklosti je delal kot asistent režije na različnih komercialnih produkcijah ter kot samostojni ustvarjalec na različnih AV projektih. Trenutno je zaposlen kot vzgojitelj v vzgojnem zavodu.
o igralcih
Matej Zemljič se je rodil 13. 9. 1995 v Ljubljani. Trenutno zaključuje študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Že v času študija je dobil kar nekaj vlog v gledališču, največ v Mestnem gledališču ljubljanskem, Posledice pa so njegova prva glavna vloga v celovečercu.
Timon Šturbej je rojen leta 1994 v Mariboru. Diplomiral je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani in je trenutno zaposlen v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Leta 2017 je prejel študentsko Severjevo nagrado za vlogo Bernieja v Mametovih Seksualnih perverzijah. Junija 2015 se je udeležil mednarodnih filmskih delavnic na Münchenski filmski akademiji pri profesorju Louju Binderju.
Gašper Markun je rojen leta 1994 v Kranju. Trenutno končuje svoj diplomski dokumentarni film DokumenTRATE na Fakulteti za socialno delo. Z igranjem v filmu se je prvič srečal leta 2007, ko sta s sestro odigrala glavno vlogo v celovečernem filmu Bela gospa. Od takrat se je pojavil v več kot desetih slovenskih filmih in serijah. V življenju bi rad deloval na področju filma, tako za kot tudi pred kamero.
vzgojni zavodi
"Večina vzgojnih zavodov v Sloveniji je nastala po drugi svetovni vojni, v takšni obliki, kot jih poznamo danes, pa obstajajo nekje od začetka sedemdesetih let, ko je vzgoja prešla iz avtoritativnega na permisivni model. Kljub temu pa ostaja dejstvo, da vzgojni zavodi ostajajo totalne institucije. Od nekdaj in tudi danes. Ker so razlogi, zaradi katerih mladostnike danes nameščajo v zavode, zelo različni in ker so tudi njihove težave pogosto povsem neprimerljive, se zdi, da so zavodi v svoji nespremenljivosti preživeta oblika pomoči. Ob hitrih spremebah v družbi tudi tamkaj zaposleni ne sledijo več vsem tipom težav, s katerimi se soočajo mladostniki, kar posledično privede tudi njihovih lastnih frustracij. Vse to, združeno z dolgoletno izpostavljenostjo težkim zgodbam, nemoči in agresiji, vodi do apatije. Zaposleni so potem pogosto odsevi staršev mladostnikov s katerimi delajo: nemočni, obupani in agresivni. Vzgojitelji se pogosto zato kar sami degradirajo na nivo paznika, ki zaradi lastne nemoči pogosto pogleda stran. Tudi, ko ne bi smel. Sistem očitno ne deluje, a mi se pretvarjamo, da je vse v redu.