Polona Demšar
DO SEDAJ
10. september – 1. oktober 2020
Čas našega trajanja – zlasti kreativcu, ustvarjalcu, občasno potegne črto, na katero se nasloni in pogleda nazaj. To početje ni nujno rezervirano za starejše; raje recimo, da je to za vse tiste, ki so v svojem kreativnem delu zapleteni s predmetnostjo in koncepti, zato jim pogled nazaj omogoča pregled narejenega in bolj kot to - korak naprej.
Polona Demšar, kiparka, fotografinja, rokodelka, mama, predvsem pa radovedna in občutljiva ženska, nas z njenim pregledom vabi v svoje kreativno življenje. Življenje ustvarjalke, ki zna najti zanimivo temo in v njej z izjemnim občutkom za obliko in mero, uživati v mojstrski izdelavi in nenavadnih postavitvah.
Kot rada pravi, je bila od nekdaj v umetnosti; njena bivanjska izkušnja jo je določila in umestila v kiparstvo in fotografijo, s posebnim čutom za transparence in prostor, ki ga zlasti pri razstavljanju popolnoma posvoji. Ploskev, kamor mnogokrat postavi objekte svojih temeljitih razmislekov, niha med koncem prostora in opno, ki rezonira podobno kot fotografija.
Prav postavitve na steno so na nek način postavitev objektov v fotografijo, katere robovi so format stene, zlahka zajet z našim širokokotnim gledanjem. Njene fotografije predstavljajo vez med svetlobo/temo in trenutkom in še kot prostor materialov, zlasti stekla, ki sam od sebe izginja in žgane gline, kot ozemljitve. Polona zelo spretno organizira različna razmerja med zrakom, zemljo, svetlobo in volumnom.
Predvsem rada eksperimentira, kar pomeni, da to počne s svojo podobo. Mnogokrat je osrednji motiv prav ona sama, torej njena podoba, kot avtoportret, na mnogo inovativnih načinov. Lahko tudi kot njene roke, ki so v istem odlitku enkrat roke kreatorke, drugič predmet opazovanja in še, kot glavni element zgodbe postavitve z drugimi predmeti.
V povezavi s prosojnostjo stekla in zgoščenostjo keramike nadpresenečeni ugotovimo, koliko kipov je v resnici Polona, ki na ta način hoče biti osebnost, razlog za objekt in umetnina hkrati. Polona, ki je pri gledalcu in vendar odsotna, ker je že na nek način prosojna, razredčena; včasih kot abakus, drugič kot lebdeča keramika, na mnoge načine razstavljena in spet sestavljena - v proporcih njene podobe.
Brezpogojna pozitivnost njene osebnosti veje skozi vsa njena dela: brez lamentacij ali patosa, z izjemno močjo trdno drži v rokah vse tisto, česar mnogi niso zmožni: prosojnost, svetlobo, vprašanja in prostor.