En temeljnih značilnosti naše kulture je ohranjanje dediščine naših prednikov. Ta je povezana z načinom dojemanja časa, ki je bil za našo današnjo rabo vzpostavljen v času renesanse.

Likovna dediščina je materialna in zato podvržena vplivom, ki v času naredijo svoj odtis na vsakem predmetu. Naša navezanost na predmetnost in vidno ter tipno izkušnjo je tako rekoč genetska, zato je samoumevno del naše kulture in civilizacije. Od tod izhaja skrb za preteklost in njene stvari, ki so nas skozi rodove oblikovale in spreminjale v to, kar smo sedaj. Skrb za likovno dediščino je izjemnega pomena za zavedanje o lastni biti, koreninah in smeri, ki je našo zgodbo vijugala v času.

Srečanje s študijskim procesom na Oddelku za restavratorstvo - Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, Univerze v Ljubljani, je uvod v razmišljanja o slehernikovem odnosu do likovne dediščine vsakič, ko se z njo sreča. Slike ali kipi starih mojstrov na razstavo niso samo prinešeni, temveč je na njih opravljenega veliko dela, da se jim po dolgem času, čim bolje in s pravimi materiali ter tehnikami povrne prvotni videz.

Poškodovane je potrebno obravnavati tehnočutno, z veliko potrpežljivostjo in znanjem odkrivamo poškodbe, se odločamo o posegih, ki bodo likovno delo zaščitili, mu popravili škodo in konservirali za prihodnje rodove. V razstave likovne dediščine je vloženega zelo veliko truda, znanja potrpežčjivosti in časa izurjenih restavratorjev in konservartorjev, ki ji ohranjajo obstoj in podaljšujejo trajanje.

Razstava nam skuša prikazati pestrost dela in produktov, ki nastajajo v naših ateljejih pod nadzorom vrhunskih ter izkušenih specialistov. Študij je zelo intenziven, saj poteka po logiki pridobivanja praktičnih in teoretičnih spoznanj - predvsem pa izkušenj in vaj.

S to razstavo Vam odpiramo vrata v skrivnosti materialov, starih, a ne pozabljenih tehnik, mojstrovin, ki ponovno zasvetijo in delovno stmosfero naših ateljejov, ki so povezani s preteklostjo na poseben način - skozi predmete.

Dediščina, ki ji ponovno vdihnemo življenje, je v naših ateljejih ob vsakem delu procesa restavriranja in konserviranja, predmet natančnega opazovanja: tudi med delom moramo s kritičnim in poznavalskim očesom presojati ustreznost lastnih posegov in doseženo primerjati s sorodnimi deli, nemalokrat pa tudi z izkušnjami drugih strokovnjakov. Obvladovanje umetniških disciplin, poznavanje zgodovine umetnosti in še veliko drugih stvari je nabor znanj in lista parametrov, ki jih moramo obvladovati in upoštevati. Delo restavratorjev - konservatorjev ne poteka samo v prijaznih ateljejih, ampak pogosto tudi zunaj - v cerkvah, gradovih, na spomenikih, tudi v neprijaznih razmerah - na mrazu, vetru in vlagi, v položajih, ki so fizično zelo naporni. Vse to zato, da bi rešili umetnostno dediščino naših prednikov.

Zavedanje in poznavanje restavratorskega dela je rešilo že marsikatero umetnino, kot materialno pričo nekega časa; profesionalen in odgovoren odnos do likovne dediščine pa sta predpogoja za ohranitev naše preteklosti zanamcem.

Jurij Smole, akademski kipar

Po otvoritvi se bo s študenti in profesorji Oddelka za restavratorstvo UL ALUO pogovarjal Jurij Smole.