Gre za majhne rakce, ki živijo svoje zakonsko in partnersko življenje na koralnih grebenih toplih morij, v plitvi svetli vodi, ker so tudi sami svetli in prosojni, zanimivih barv in oblik..
Tokrat razstavljata garneli iz koroškega vodnega kraljestva, iz srca mitične pokrajine do Visokih tur, čisto človeških figur in nadutrganih idej: Frank Tomassetti Kropiunig in Larissa Tomassetti.
Skupna pot dveh umetnikov terja skupne umetniške akcije, ki se jih garneli z velikim žarom in introspekcijo lotevata. Postopek je navadno nadrealističen in noben od njiju ne ve, kaj bo naredil partner, niti kaj bo naredil sam. Odprtost možnosti je njun okvir in neomejena svoboda ustvarjanja verjetno najtežja oblika osredotočenja na delo.
To, da skupaj naslikata sliko, je fenomen, ki ga v resnici ne zaznamo pogosto v likovni umetnosti – če sploh. Na nek način slikata igro za dva, brez pravil in strukture, omejuje ju samo format platna, včasih pa tudi to ne. Njuna pogosta, celo ključna praksa je risanje na steklo, katerega prozornost omogoča iluzijo prostora pred in za, med njima pa nič ni, saj je risba obeh združena v lebdenju na izbranem (možnem) delu odprtega prostora.
Odločitev za stekleni nosilec ni naključna: iz zanimivih didaktičnih prikazov nastajanja umetnine, sta umetnika izluščila bistvo njunega delovanja: rišeta tako rekoč v zrak, motiv je naključen, risba lebdi. Lahko trdimo, da je slika dobesedno obvisela v zraku!
Za odtenek bolj konvencionalno izgledajo skupne slike na platno, ki pa niso nič manj posebne: pri delu gre spet za igro ( mogoče tisto: Zemljo krast…), kjer skupaj posegata v kompozicijo, se na nek način omejujeta, si jemljeta prostor in hkrati drug drugemu omogočata ustvarjalno dihanje…Ker se ne dogovarjata o kompoziciji, načinu ali motivu, so slike spontane, narejene iz momenta in neverbalne – likovne komunikacije.
Prav to zadnje – likovna govorica, je zanju jezik v katerem sobivata, se z njim naključno ali organizirano sporazumevata, pa tudi pustita, da ju odpelje v naključne, abstraktne in umetne prostore zavedanja. Pri njunem delu gre za ponovno odkritje in premešanje Izmov z začetka 20. stoletja, ki so v izpraznjenosti duhovnega prostora našega časa, v njuni izdaji spet našli močan in svež smisel.
Komaj čakam njun odgovor na naše klasično, domžalsko vprašanje!