V družbi slik, akvarelov in kolažev nas bo po vrtiljaku različnih barv, tonov, motivov in zgodb popeljala Domžalčanka Nuša Lojen, izbranka zadnjega likovnega natečaja v Menačenkovi domačiji.
Na vrtiljaku podob
Na zadnjem likovnem natečaju v Menačenkovi domačiji, že sedmem po vrsti, smo podali priložnost samostojno razstavljati ustvarjalki, ki nas vsako leto preseneti z raznovrstnimi likovnimi tehnikami – med njimi tudi s kolaži, ki se jih uspešno lotijo redki ustvarjalci. Kolaž (iz francoščine coller: lepiti) je umetniško delo (in hkrati tehnika), narejeno kot sestavljenka iz različnih materialov in oblik, ki tvorijo povsem novo formo. V zgodnjem 20. stoletju je bil med umetnostnimi pojavi prava pionirska novost. Uvedli so ga kubisti, da bi iz delcev stvari na podlagi njihove otipne vrednosti zgradili samostojne likovne ureditve in so ga nadrealisti uporabljali za ustvarjanje poetične resničnosti. Dodajali so mu izrezke iz časopisov, fotografije in celo predmete iz vsakdanjega življenja. Kljub izpostavljenem predmetnem značaju, celo tridimenzionalnim likovnim kompozicijam, kot je asemblaž, se kolažna tehnika skorajda vedno dopolnjuje s slikarskimi postopki. In na tak način ustvarja tudi Nuša Lojen, ki v kolaže posega odmerjeno, tu in tam pa se jim prepusti – le toliko, da z oblikami iz narave oblikuje njihove izbrane kompozicije. Namesto čopiča in barv izbira prave odtenke časopisnih in revijskih trgank ter jih večplastno sestavlja v uravnotežene kompozicijske sestavljanke, z barvnimi kontrasti in poudarjenimi teksturami. Največkrat za podlago kolažev uporabi kar motive iz narave, ki jih je predhodno narisala oz. naslikala. Zanimivo je opazovati, kako raziskuje tehniko te večplastne obdelave slikovnega polja, ter z natančnostjo in s potrpežljivostjo ustvarja igre podob, ki tu in tam prestopijo realni svet, svet poln spominov in simbolov.
Kljub vsemu Nuša Lojen ostaja realistka. Tako v likovnem ustvarjanju, kot tudi v življenju (kolikor sem jo uspela spoznati v kratkem času). Svoje likovno izpopolnjevanje je pričela šele po upokojitvi,
ko se je vključila v slikarsko skupino Univerze za tretjo življenjsko obdobje Lipa Domžale. Svoj motivni svet črpa iz narave, ki ji nudi mnoge izpovedi – od tistih trenutnih, doživetih neposredno v naravi, ki jih najraje igrivo prelije v akvarel, do premišljenih v akrilu, ki jih je ustvarila v zavetju svojega doma. In seveda ne smemo pozabiti na domačo okolico, kjer obstaja dovolj gradiva za ustvarjanje čudovitih barvnih zapisov iz narave.
foto: Miro Pivar