Komična drama o prepadu med preveč izobraženimi in premalo zaposljivimi milenijci ter njihovimi starši, ki so imeli velika pričakovanja za svoje otroke, sedaj pa nemočno opazujejo, kako jim v življenju ne uspeva.

29-letna Špela je diplomirala je iz umetnostne zgodovine, kar pomeni, da še nikoli ni imela

redne službe. Za razliko od njenih najboljših prijateljic, ki sta se pred leti odselili iz Slovenije in se ne nameravata vrniti, Špela trmasto vztraja, da bo ostala v Ljubljani. Ko delo v tujini dobi tudi njen dolgoletni fant, Špela ostane brez stanovanja, službe in družbe. Preseli se k staršem in babici, ki zdaj živi v Špelini otroški sobi. Toda želi se osamosvojiti in odrasti, namesto da bi še naprej podaljševala svojo že tako ali tako deset let predolgo adolescenco.

nagrade
Festival slovenskega filma, Portorož 2018 - Vesna za najboljši film, Vesna za scenarij (Urša Menart), Vesna za igralko v stranski vlogi (Živa Selan), Posebna omemba žirije Slovenskih filmskih kritikov, Nagrada Iridium Filma

Urša Menart (1985, Ljubljana) je leta 2010 diplomirala iz filmske in televizijske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Trenutno je samozaposlena v kulturi kot režiserka in scenaristka.

"Naši starši so bili idealistični. Razmišljali so o tem, da bomo imeli več možnosti v življenju, kar morda resnično imamo, a je na drugi strani ekonomski položaj za nas precej težji, česar pa niso predvideli. /.../ Špelo zaznamuje tudi specifičen način, kako se odzove na stvari, ki se ji dogajajo. Všeč mi je tudi njena trma oziroma nepopustljivost pri določenih stvareh. Nasploh se mi zdijo zanimivi liki, ki niso zgolj žrtve okoliščin, čeprav to Špela na neki način je, a zna vse skupaj tudi sama še dodatno zaplesti. /.../ Med mladimi se pogosto pojavi vprašanje, kaj naj sploh tukaj počnem, če pa je drugje lahko bolje. Tudi starejšim se včasih zdi čudno, da še vedno obstajajo mladi, ki si želijo ostati v Sloveniji. Starejši pogosto celo priporočajo odhod v tujino, v smislu, pojdite, dokler ste še mladi, in izkoristite to priložnost. A tako razmišljanje v resnici ne rešuje težav.” Urša Menart

"Ne bom več luzerka že z naslovom jasno pokaže, da to ni zgodba o propadu. Špeli stvari v življenju ne uspevajo, a rešitev ni v tem, da odkrije svoje mesto znotraj kolesja, temveč v iskanju notranjega gonila. To pa je v sistemu, ki je tako naravnan proti njej, lahko zgolj zavrnitev sistema samega. Zaključni kader tako ne prinese pričakovanega konca v konformistični sreči ali bolečem propadu, temveč dvignjen sredinec generacije, ki bo morala spremeniti svet.” Gledalbom.com

"Ljubljana, ki jo slika Menart, je v domačnosti prijazna in tesnobna hkrati, navezanost junakov na udobno gnezdenje v prostorih na obrobju centra pa je tragikomično. Ko Špela po prežurani noči ter falaflu z naključnim novim poznanstvom hodi po Šiški in manifestno zatrdi, »da bodo, če bomo vsi šli, kreteni zmagali«, je namreč jasno, da definicija kretenov visi v zraku, boj proti njim pa ostaja pri jalovih vzklikih, ki kamuflirajo jezo nad lastno povprečnostjo in se naslednji dan zopet izgubijo v pobožnih željah, da bi ji nekdo le že končno dal službo.” Petra Meterc, Radio študent