Mozartova glasba ima nekako dostop do naših src.

Pri splošnem dojemanju le-te je mogoče nekaj manj ovir kot pri njegovih sodobnikih ali poznejših mojstrih klasične glasbe. Nekatere Mozartove skladbe so postale prepoznavne in priljubljene celo pri neljubiteljih klasične glasbe. Druge vedno znova navdušujejo ljubitelje in poznavalce. Tokrat nekaj biserjev iz njegove komorne literature, ki jo je sam napisal in poustvaril s svojimi prijatelji.

Na naš oder tokrat prihaja nekaj glasbenikov, s katerimi gojim posebno vez. Četudi mogoče ne igramo skupaj ravno pogosto, sem naša glasbena srečanja zaznal kot nekaj navdihujočega, tudi nepozabnega. Izabella Simon izhaja iz zame največje glasbene tradicije madžarskih glasbenikov (Kurtag, Radoš) in je obenem moja najljubša pianistka za komorno glasbo. Maxim Rysanov pa je že kar nekaj let verjetno eden najbolj iskanih violistov na svetu.

V Domžalah smo sicer gostili že kar precej velikih imen poustvarjalcev klasične glasbe in čeprav sam ne padam na to in vabim predvsem glasbenike, s katerimi vem, da se lahko kar se da približamo partituram, samim sebi in posedično tudi poslušalcem (in ne v obratnem vrstnem redu!)

Tokrat torej Mozart v družbi svojih prijateljev in predanih oboževalcev …