Glasbeni dokumentarec Moj narobe svet nas skozi priredbe znanih slovenskih in svetovnih glasbenikov popelje v svet vsestranskega umetnika Franeta Milčinskega – Ježka.
zanimivosti
Frane Milčinski – Ježek (1914–1988) je nedvomno najpomembnejši slovenski humorist in satirik. Tretji otrok odvetnika in pisatelja Frana Milčinskega je bil že od malih nog v stiku z umetnostjo in gledališčem. Leta 1936 je začel delati na Radiu Ljubljana, bil pa je tudi član ekipe, ki je v letu 1958 začela razvijati testne programe za televizijo.
Prva radijska igra v slovenščini Strme stopnice nosi njegov podpis, napisal je tudi prvo slovensko radijsko igro za otroke Zvezdico Zaspanko, ki je, prevedena v številne jezike in prirejena za lutkovno gledališče, prepotovala svet. Istega leta je celovečerni film Kekec (1951), za katerega je scenarij napisal z režiserjem Jožetom Galetom in v njem tudi nastopil, osvojil zlatega leva za najboljši mladinski film na filmskem festivalu v Benetkah. Ježek je nastopil v sedmih celovečernih filmih, med drugim v Vesni (1953) Františka Čapa, prelomnem delu slovenskega filma, in Dobrem starem pianinu (1959) Franceta Kosmača, ki so ga posneli prav po njegovi radijski igri. Napisal je številne skeče, kratke zgodbe, pesmi, šansone, kuplete in oglase; režiral in gostil je zabavne televizijske programe, danes pa velja za očeta slovenskega šansona in prvega slovenskega kantavtorja.
Poleg drugih nagrad in časti je leta 1975 prejel Prešernovo nagrado za življenjske dosežke, najvišje priznanje slovenske države na področju umetniškega ustvarjanja. Po njegovi smrti leta 1988 je RTV Slovenija ustanovila Ježkove nagrade za izvirne umetniške dosežke za radio in televizijo.
Ježek je vseskozi ostajal zvest preprostim ljudem, z ustvarjanjem in humorjem je jasno izkazoval ljubezen do sočloveka. Po drugi strani pa je bil vedno družbeno kritičen, zavračal je tako populizem kot avtoritarno moč in nečimrnost.
Njegov pogled na življenje odlično izraža uvod k pesmi Arestantova oda stenici, ki jo je v filmu Moj narobe svet odpela Josipa Lisac: »Veste, zelo rad imam to življenje. Nekateri mi ne verjamejo, ampak je res. Ne vem zakaj, mogoče zato, ker od njega ne zahtevam preveč. Še najmanj pa tisto, česar mi ne more dati. Poglejte, jaz sem že tak, če nimam pikapolonice, mi je za silo tudi stenica dobra.«
iz prve roke
»V Ježku vidim umetnika. Človeka, ki črpa iz okolja, svoje ideje in znanje pa oblikuje preprosto in natančno. Ježek je ogledalo družbi, oseba, zaradi katere sem začela razmišljati o življenju. Spodbudil me je, da vztrajam, ustvarjam in se borim za svoja prepričanja. Kot otrok sem zaradi njegovih televizijskih oddaj prepoznala notranjo potrebo po ustvarjanju. Iskreno je ljubil človeštvo, ljudi je ljubil karseda preprosto in čisto. Danes je njegov način razmišljanja nekako izumrl, vsi so raje cinični in govorijo stvari kot: 'Ne maram ljudi, rad imam živali.' /…/ Poleg tega si želimo, da bi nas pustili pri miru, postajamo paranoični. Ustrašimo se že človeškega dotika. Ježkova ljubezen pa je preprosta, neobremenjena z ideologijo ali filozofijo, ni le hipijevska poza. Razumel je ljudi, ljubil in sprejemal jih je z vsemi pomanjkljivostmi in napakami. Bil je umetnik, kot pes zvest človeštvu, ne glede na posledice.
Zdi se, da smo kot družba pozabili na tovrstno mišljenje. Sodobna družba se brez premisleka nagiba k precenjevanju dobrih stvari ali zgolj sovraštvu do tistih, ki jih ima za slabe. Morda je to le del naše copy/paste zavesti, saj smo izgubili sposobnost dejanskega kritičnega mišljenja. Ježek pa je čist, zaveda se, da pri stvareh, ki jih ne moreš spremeniti, za kritično mišljenje ni prostora. Človeška nrav je ena takšnih stvari. Kritične misli je naslavljal na družbo samo, na njena pravila in tradicije. Pokazal nam je, kako lahko ljubiš človeštvo in si hkrati kritičen do družbe in sistema. /.../
Želela sem odziv sodobnih ustvarjalcev, glasbenikov, ki jih cenim in se mi zdijo po duhu blizu Ježku. Vse se je začelo, ko sem srečala Chrisa Eckmana in se z njim dogovorila, da bova delala na Ježkovih pesmih. Obstoječi angleški prevod je bil slab, zato sva veliko časa namenila razlagi ne le besedil, ampak tudi družbenega konteksta, v katerem so pesmi nastajale. Ježek jih je napisal veliko in vse so izjemne. Njegov jezik pa je ne nazadnje lokalen in arhaičen, zato ne gre le za vprašanje prevoda, ampak tudi za premislek o tem, katere pesmi so sploh prevedljive.
Proces je bil zabaven: kako Američanu razložiti socialistične vrednote in miselnost? Imeli smo veliko diskusij o razlikah med nami. Nato sva intuitivno vprašala nekaj Chrisovih prijateljev, ali bi jih zanimalo sodelovati pri filmu, druge, kot so Josipa Lisac, John Parish, Toni Kitanovski, Kimmo Pohjonen in Bernays Propaganda, pa sva preprosto povabila in nihče naju ni zavrnil. Le zakaj naju bi? Ježkovim besedilom so dodali glasbeno plast in skupaj smo ga pripeljali nazaj v življenje, ki ga je imel tako rad.« Petra Seliškar
»To delo ljubezni je nastajalo osem let in imel sem srečo, da sem bil glasbeni producent filma.« Chris Eckman
portret avtorice
Petra Seliškar, rojena leta 1978 v Ljubljani, se je s filmom in nizozemščino spopadla na amsterdamski akademiji za film NAFTA, kasneje pa na Northern Media School v Sheffieldu končala postdiplomski študij režije in produkcije. Leta 2003 je z življenjskim sopotnikom Brandom Ferrom v Sloveniji in Makedoniji ustanovila produkcijsko hišo Petra Pan Film, leta 2010 pa festival kreativnega dokumentarnega filma MakeDox in potujoči kino v Makedoniji. V sklopu MakeDoxa je bil dokumentarni film pred nekaj leti uveden kot del izobraževanja na vseh makedonskih srednjih in osnovnih šolah. Nazadnje smo gledali njen dokumentarec Mama Evropa, pogled na Evropo skozi oči majhne deklice z Balkana.
Ostali avtoričini filmi: Illusion (kratki, 1999), Con-Fusion (dokumentarni, 2001), Iz prahu sončnih žarkov (From the Dust of the Sun’s Rays (kratki dokumentarno-igrani, 2001), Okno (kratki, 2002), Balkans – Blood and Honey (dokumentarni, 2003), Turški čaj (dokumentarna nadaljevanka, 2005), Babice revolucije (dokumentarni, 2006) in drugi. Filmi Petre Seliškar so bili prikazani na številnih festivalih po svetu in so prejeli več mednarodnih nagrad.
kritike
»Moj narobe svet je odkrit poklon Franetu Milčinskemu – Ježku, ki nas z iskrivimi očmi in tragikomičnim obličjem nagovarja iz arhivskih posnetkov. Ti so skrbno izbrani – nekateri tako rekoč del kolektivne zavesti, drugi redki, manj znani – in zlepljeni v novo pripovedno celoto, osredotočeno predvsem na njegov ustvarjalni proces. /…/ Njegove poetične izpovedi, čeprav zbrane iz različnih virov, mehko spaja nevidni šiv tako, da same ustvarjajo dramaturški lok in Ježka postavljajo v vlogo nekakšnega moderatorja, ki povezuje drugi, sodobni, barvni del filma, v katerem mednarodni glasbeniki in zasedbe vsak v svojem žanru in slogu izvajajo njegove uglasbene poeme.« Tina Lešničar, Delo
»Film mi je bil zelo všeč. Kakšen umetnik in komik, kakšen tekstopisec, kakšna predanost! Hvala, da ste mi omogočili, da sem ga spoznal. Film ima dobro strukturo in fino prehaja od Ježka do interpretacij njegovih pesmi, slogovno je dosleden.« Tue Steen Müller, Filmkommentaren.dk
»
Moj narobe svet, dopolnilo dokuja Mama Evropa, filmski esej, v katerem njegove točke - skeči, anekdote, domisleki – mahajo v pozdrav priredbam njegovih štiklov, /.../ ga prikaže kot človeka, ki je Slovencem v socializmu prišepetoval: Saj bo, saj bo. Bil je socialistična verzija papeža, virtualni dirigent Slovenije. V kapitalizmu Slovenci takega nimajo. Opice v Sloveniji še vedno sedijo na veji, pikapolonice še vedno nadomeščajo stenice - in Darwin še vedno nima prav.« ZA Marcel Štefančič, jr., Mladina
