Odločila se je, ker so jo reminiscence pritirale na platno, v barvo, v ploskev. Obarvani občutki beline otroškosti, o katerih mora na likovni način spregovoriti, so tista vsebina, ki je zelo dolgo

čakala svoj čas in ta je presenetljivo prišel. Njene slike so zares reminiscence tistega, kar je Milenina zgodba: doživela je vse, kar se da doživeti v življenju ženske iz nekega posebnega

prostora. Zdaj je na vrsti njeno otroštvo, ki se pojavlja kot njena zrelost za vstop v umetnost. Da človek kaj takega dopusti in v tem celo neizmerno uživa, mora biti nekaj posebnega. Z najtežjimi - z abstraktnimi prvinami - se je lotila raziskovanja sebe in njenega pradavnega otroškega sveta, z duhom slikarke, s katerim najde oblike, ki so se v kombinaciji s prepoznanimi simboli, črkami in vzorci izkazali za tisto, kar je že davno hotela naslikati, pa za to še ni bilo pravega kanala. Slike so na njen način zvočne, kot bi zares upodabljale vibriranje zvočil, a kot pravi, so le etude, s katerimi preizkuša kompozicije in njihovo harmonijo. Milenina razstava se gleda v pričakovanju njenih naslednjih potez, drugih kombinacij likovnih prvin, ki naj privedejo do spoznanja o ... ... o novih vprašanjih, ki jih očitno ne bo zmanjkalo. Hkrati s slikami na nek način beremo Milenino nenavadno zgodbo, ki se nam, če jo vsaj malo poznamo, s slikami odkriva na literaren način. Realnost njenega umetniškega sveta meri tudi s predmetnostjo, ki v informelovski maniri pristane na njenem platnu in postane moč, da privlači

naš pogled v njeno zgodbo. Ker je kot slikarka zapletena s stvarmi, njihova tanka prezentnost na sliki postane močna, celo barva, ki se zgošča in nabreka, dobiva volumen vendar previdno in s pravšnjo mero, da ne bi prizemljila lebdenja občutkov in sporočil. Najbolj neopazen, pa zato nič manj močan gradnik v njenem slikarstvu je zlaganje platen – enega na drugega; puščanje možnosti različnim odprtim, tudi praznim prostorom, ki so mogoče še najbolj nabiti z eterično

Jurij Smole, akademski kipar