Smo se že kdaj vprašali, kateri je tisti pravi, mogoče čarobni, ali pa samo slučajni trenutek, ko sprožimo mehanizem fotoaparata, da bi zaustavili sliko in jo shranili za pozneje? Zakaj bi nekdo rad shranil videz stvari in svetlobe za nek drug čas, drugo razpoloženje? Od kod pride fotografija in kdo je tisti, ki jo naredi…?
Z razstavo Anke Ažman se na videz bližamo odgovoru, pravo bistvo njenih fotografij pa se verjetno bolj odmika kot približuje. V tem umikanju pred preprostimi vprašanji nam odgovarjajo čisto majhni detajli v živobarvnih posnetkih: pike svetlobe v nadzemeljskih pogledih otroških oči, tolmunih iskrenosti in preprostih resnic.
Pa ne samo to: tudi molčanje tihožitij ali pa sesedanje mraka nad stavbami v nas zbujajo občutke, ki se jih najpogosteje zavemo, ko jih vidimo na mediju, kot je fotografija. Naša vizualna radovednost je največkrat nenasitna in hoče več in več; fotografija, zlasti digitalna to omogoča in tu med nas in podobe vstopi Anka. S tem, ko vstopi, tudi izgine; podobe jo izpodrinejo in vendar je ona tista, ki je šla na pot, ker je zadišal svet in ker je klatenje tako dobra stvar….
Anka gre daleč; da bi videla, kako je tam svet drugačen, mogoče pa tudi, da bi videla kakšen je svet, ki ga zapušča in se vanj spet vrača. Pa se res vrne? Vsekakor – in ne kot popotnik, temveč kot lovec na podobe, verjetno tudi sama kot plen podob. Zelo zanimivo bi bilo izbrskati fotografije vseh otroških pogledov, z vseh njenih poti, ali pa tudi samo detajlov v prostoru, ki jo pokličejo, ker se hočejo shraniti za kdaj pozneje, ker minevajo in je njihov čas odtekel.
Prav čas, ki je vgrajen v bistvo fotoaparata, je namreč tisti, ki skoraj o vsem odloča; čeprav je tihi sopotnik, se kaže kot Kronos – močni steber vsega: otrok, metuljev, vremena ali sov.
Njeni obiski sveta so tisto, česar večina ne počne; vsakič se vrne drugačna, kot je šla, prav tako kot se vsi vsak dan spreminjamo, pa tega skoraj ne opazimo. Anka se spreminja tudi potem, ko je že doma: skozi inventure podob, posnetih v njeno mehanično oko in v času, ko se pripravlja na obisk sveta, jo podobe, ki se še niso zgodile, že kličejo, da jih vzame.
Jurij Smole, akademski kipar
Aktivnosti in izkušnje na področju fotografije ter nekateri dosežki:
▶ sprejeta fotografija Highness na Mednarodnem fotografskem natečaju za mlade pod pokroviteljstvom FIAP (Luksemburg, 2002);
▶ bolj ali manj aktivna članica foto klubov FKVK Mavrica, Radomlje in FKK, Kamnik (2002–2009, 2004–2008);
▶ udeležba na delavnicah v okviru Festivala dokumentarne fotografije Fotopub (Novo mesto, 2004);
▶ udeležba na fotografskih delavnicah uličnega gledališča Ana Desetnica (Ljubljana, 2004–2006) pod okriljem fotografa Jean-Pierre Estournet-a;
▶ zmaga na MAGovem fotografskem natečaju Drugi pogled (2007);
▶ samostojna razstava Daleč stran od ponorelega sveta (Galerija Beseda, Domžale, 2007);
▶ podeljen naslov F1 (FZS, 2008);
▶ končana Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, Ljubljana (2010);
▶ samostojna razstava Hotel Afrika (Galerija Beseda, Domžale, 2011);
▶ uspešen zagovor magistrskega dela Vpliv instrumentalnega dela glasbe na fotografa in percepcijo njegovih fotografij (NTF, Ljubljana, 2013);
▶ samostojna razstava Tri in tri je sedem (bivša trgovina Metalka, Domžale, 2014).
ANKA AŽMAN
»Um išče, srce najde.« George Sand
Ljubezen do glasbe, plesa, takšnih in drugačnih umetnosti, športa in avanturističnega raziskovanja okolice je začela razvijati že v osnovni šoli. Spominja se, da je za birmo (tisti prijetni spomin na rimo-katoliško cerkev) od starih staršev dobila prvo »trotlzihr« foto kamero, ki jo je njena mama še dolgo potem, ko se je sama začela ukvarjati z bolj kompleksnimi »stroji«, še vedno uporabljala. Izredno veselje, ki ga je s seboj nosila na raznih srednješolskih in družinskih izletih, z njo pa je bila tudi na prvih korakih v širni svet, tj. na »eksotičnem« maturantskem izletu v Tuniziji. Ta prvi stik z deželo naših prednikov je bil zanjo ključnega pomena, saj se je je afriški duh dotaknil in začel oblikovati njen slog življenja.
1. marca leta 2000 je praznovala svojo polnoletnost. Kot se za tak praznik spodobi, je od svojih staršev dobila posebno darilo, zrcalno-refleksni fotoaparat z običajnim zoom objektivom. Ker je želela na njem uporabljati gumb, različen od »auto«, se je odločila za tečaj v foto klubu FKVK Mavrica, kjer je naredila tudi prve posnetke, poslane na natečaj. Začetek je bil spodbuden, zato je z amaterskim udejstvovanjem na raznih razstavah s fotografijo nadaljevala. Medtem ko je uspešno študirala matematiko in tehniko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, je s prijateljicama kovala načrt za enomesečni pobeg na Jamajko. Tisti zimski mesec je dokončno zapečatil njeno usodo, spoznala je, da njen dan najlepših sanj zagotovo vključuje potovanje, glasbo in fotografijo.
Sledila so potovanja v magično Indijo, umirjeno Šri Lanko in ostale razburljive azijske dežele, prisrčno Gano, pristno Etiopijo in vročekrvno Ugando, srčne konce Srednje Amerike ter vračanja na Jamajko. Doma je po dokončani diplomi nadaljevala z izobraževanjem na področju fotografije, ob tem pa sodelovala z glasbenimi festivali in vrtci. Odkrivati je začela črno-belo fotografijo, pristope do samega akta fotografiranja, predvsem pa tisto bistveno – lastni slog ustvarjanja. Njena izobrazba ne determinira njenega dela, ga pa, skupaj s svojevrstnimi izkušnjami, vsekakor dopolnjuje.
