Filmska pesem o mami in hčeri. Tretji del »trilogije o bolečini in lepoti« Vlada Škafarja je doživel svetovno premiero na filmskem festivalu v Rotterdamu v sekciji Svetla prihodnost.

Mati odpelje hčer v tujo deželo in jo zapre v hišo v odročni vasici. Čeprav med seboj ne govorita, je jasno, da ima hči samouničevalne težnje. Potovanje, ki se začne kot materin poskus, da bi rešila svojega otroka, postane vse bolj čarobna duhovna pustolovščina, na kateri mati znova prebudi življenje v sebi. Tretji del »trilogije o bolečini in lepoti« Vlada Škafarja je doživel svetovno premiero v sekciji Svetla prihodnost filmskega festivala v Rotterdamu.

festivali, nagrade
Svetovna premiera – Rotterdam.

iz prve roke
»V znamenju dveh besed je bila dolga pot Mame – bolečina in lepota. Ti dve vsakdanji, pa vendar mogočni besedi sta prihajali in odzvanjali na vsakem koraku: v prvih podobah, ki so se porodile iz ničesar, iz same besede mama, v srečanjih z nastopajočimi – ob prvem dotiku je postalo boleče in lepo, saj bolečina, pred katero se ne umakne in se pred njo odpre dovolj prostora, vselej postane lepota. Na prvem sprehodu ob gorskem potoku je Gabriella povedala besede, ki so dobro razumele naše popotovanje: preveč je trpljenja okrog trpljenja, trpljenje potrebuje lepoto. /…/ Bolj me zanimajo zgodbe, ki se odvijajo v človeku, kot tiste okoli njega. Moje izhodišče je človek in njegov obraz, v obrazu človeka takoj začutiš zgodbo. Kako je prišlo do izraza, ki ga nosi v tem trenutku, in v kaj se bo spremenil. Tu pa me je tudi zanimalo, da bi na človeka pogledal še drugače. Ali lahko nanj pogledam samo kot na bitje, brez človeških predstav in pričakovanj? V Tavernierjevem filmu iz leta 1980 Une semaine de vacances je na začetku zbirka otroških želja; ena želja pravi: rad bi bil miza, da bi kot miza gledal ljudi. Kako drugače se ti lahko tako odkrije človek! In potem vse drugo: pogledati na rastlino ali na mizo s svinčniki kot na človeka, pričakovati njuno misel ... Ko sem v prizoru v samostanu prvič zagledal smrekovo vejo kot bitje, ki mi je enako, se pravi kot duhovno bitje; ko se mi je zazdelo, da se skozi novorojene vršičke poraja jasna govorica in ko je v zidovju in rastlinju samostana začel vstajati duh kakor v potolaženi materi, sem tudi sam doživel razodetje. Ko to napiše denimo Župančič v Ljubljanskem polju – 'Ti si žarelo, polno sončnih žarkov / in hrepenelo, dvigalo se v zrak / a jaz sem hodil med pšenico tvojo / in trgal tvoje žive misli, mak' – je sprejemljivo in razumljivo, filmu pa naj to ne bi bilo namenjeno? /.../ Umetnost je zame najvišja oblika pogovora. Tistega največjega v sebi, lepote in skrivnosti, ne moreš deliti neposredno. In tudi tistega, kar nam v odnosu najbolj leži na duši, se ne da povedati v obraz ali v uho. Neposredno sporočilo ne more doseči iste metafizične dimenzije in resnice kot pismo ali pesem. Ta film je emanacija takega pogovora. To pa tudi pomeni, da se mama in hči ne smeta dotakniti, če se želita zares dotakniti. Preprosto je treba verjeti kot v svojih verzih Lili Novy: 'in ko iz temnih tal pogleda cvet, / zbudi se v njem svetal spomin na svet.' /.../ Če za Mamo rečemo, da je igrani film, in ga bodo šli zato gledat ljudje, ki imajo radi igrane filme, bodo lahko razočarani. Izraz lirski ga opiše bolje. Vedno so me najbolj privlačili filmi, ki so iskali svojo pot, ki niso igrali po pravilih igranega filma in se niso obremenjevali z oznakami; ki so bili svobodni. Vedno sem jih rad gledal, ker sem se potem tudi sam lahko počutil svobodnega.« Vlado Škafar

Ljudje pa se tega bojijo – kot da bi se moral sleči in iti v (prazen) prostor – in potem ne veš, a bi dihal? ali ne bi dihal? – če imaš vero, greš sam čez to – tako kot je rekel župnik, vsak se mora sam odločit – materinska srčnost – iz ruševine – oživlja – spomin – eni kadri so prav pesem« Nataša Tič Ralijan

portret avtorja
Vlado Škafar je avtor kratkih filmov Stari most (1998) in Nočni pogovori z Mojco (2008) ter celovečercev Peterka: leto odločitve (2003), Otroci (2008), Oča (2010) in Deklica in drevo (2012). Oča je prvi slovenski film, ki je bil izbran v program Mednarodni teden kritike na Filmskem festivalu v Benetkah, prikazan je bil na več kot petdesetih filmskih festivalih po vsem svetu in prejel osebno nagrado Aleksandra Sokurova na festivalu Voices v Vologdi. Vlado Škafar je bil nekoč dejaven kot filmski publicist, znan pa je tudi kot programski vodja in sograditelj Slovenske kinoteke ter filmskega festivala Kino Otok. Vzporedno z nastajanjem filma Mama je s slikarko Joni objavil zbirko poezije in akvarelov Krogi = En = Circles.

odmevi medijev
»Najboljši med novimi filmi na festivalu je vzorčni primer tistega, kar dela dogodke, kakršen je Rotterdam, posebne: predanost filmom dušne topline in krhkosti, katerih prefinjenost je tako redke vrste, da krivično veljajo kot neprimerni za širšo distribucijo. Slovenski film Mama /…/ je bil tu prikazan premierno in si zasluži še dolgo pot: njegova milina, prepojena z radovednim sočutjem, bi morala biti prepoznavna vsepovsod. Konec koncev se imenuje 'mama'. /…/ Škafarjev film se pravzaprav razvija brez posebnih zapletov in skoraj brez dialoga. Namesto tega gledamo mamo, kako je – kako razmišlja, čuti in se spominja –, potopljena v svetlobo filma, trepetajočo podnevi in ostro v soju sveč. Prisotnost spomina je skoraj otipljiva: z malo vzročnih povezav med večino posnetkov se Mama ne bere kot zgodba, ampak bolj kot evokacija nekega razmerja. /…/ Kako izgubljena je ta mati v preteklosti? Ali pa smo mi izgubljeni z njo – ne v preteklosti, ampak v spominjanju preteklosti? Nekaj podob nas potisne še globlje v ta krhki prostor vmesnega, notranjega časa: materin obraz, oškropljen z vodo, ki se prelije v odsev njene hčerke, in kasneje, materin samotni počitek na travniku, ki za trenutek postane skupen, ko se počasi prikaže podoba hčerinega dremajočega telesa. Koliko ljubezni je v spominu – in spomina v ljubezni? Pa vendar ne gre za razpoloženjski film o osamljeni duši. Mama zaplete in obogati svojo čustveno komorno dramo – v kateri skromno odmevajo filmi Bergmana, Tarkovskega in Sokurova – z uvedbo skoraj dokumentarnega elementa, ki poskrbi za bolj konkreten kontekst tega, kar preživlja (do sklepnega dejanja bolj duhovno kot fizično prisotna) hči.« Daniel Kasman, MUBI

»Pri filmu je najbolj osupljivo, koliko psiholoških podrobnosti o njunem odnosu izvemo, ne da bi nam kaj zares povedal z besedami. Izraža se namreč skozi vizualne motive ljudi, zgradb in še posebej narave (ki jo je prekrasno posnel Marko Brdar), četudi simbolizem v filmu nikoli ne deluje umetno ali prisiljeno.« Tina Poglajen, Indiewire

»Nad filmom sem resnično navdušen, saj je vznemirljiv, ganljiv in poseben – po mojem mnenju Vladovo najboljše delo doslej.« Gerwin Tamsma, programski selektor Mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu

»Po besedah Vlada Škafarja je njegova s Proustom navdihnjena Mama bolj 'pesem dveh človeških duš' kot pa študija razmerja med materjo in hčerjo. Režiser ta cilj uresniči v slogu, ki je dandanes precej neobičajen: film je brezsramno poetičen in liričen, a obenem tudi opazovalen in realističen. S pomočjo fotografije postane zdravilna moč narave, tišine in teme otipljiva.« Mednarodni filmski festival v Rotterdamu

»Mama ni toliko zgodba o težavnem odnosu med materjo in hčerjo kot film, ki potrpežljivega gledalca brez naglice odpelje na intenzivno, globoko osebno pot samoodkrivanja, na kateri se meje med resničnim in namišljenim, med vidnim in nevidnim ter med preteklostjo in sedanjostjo učinkovito zabrišejo; pot, na kateri tisto, kar vidimo, postane tisto, kar mislimo in čutimo; kjer vsaka podoba postane ideja, vsaka ideja pa se projicira na neko drugo podobo. Izkušnja ob gledanju Mame je lahko podobna srečanju s starim prijateljem: celo če misliš, da veš, kaj pričakovati, je srečanje tem bolj izpolnjujoče in katarzično, čim bolj si spontan, nepripravljen in odprtega duha. Mama je film, ki živi svoje lastno življenje in se ne vsiljuje gledalcu. Prostor je tisti, ki gledalca povabi naprej, ne da bi mu povedal, kako se v njem znajti. Mama je čudovita, pa ne v smislu, da bi bila brezhibno narejena ali da bi se hotela šopiriti, ugajati ali zapeljevati; čudovita je preprosto zato, ker je, kakršna je – in ne bi mogla biti narejena kakorkoli drugače. »Beauty – be not caused – It Is« (Emily Dickinson) ali »Na poti življenja sem tu in tam videl bežne utrinke lepote« (Jonas Mekas).

»Mama je film, ki ga ne bi hotel gledati nikjer drugje kot v kinodvorani. Ta prostor potrebuje, da bi lahko srečal gledalca. Samo v kinu se lahko Mama v popolnosti izrazi, prebuja spomine in se tiho pomenkuje z umetnostjo in poezijo v filmski zgodovini, katere del je zdaj postala tudi sama.« Koen Van Daele

»To ni zgodba o odvisnosti ali vztrajnosti, ampak zgodba o tem, kako se starši in otroci medsebojno dojemajo in kako drug na drugega vplivajo.« Vladan Petković, Cineuropa

»V zvezi z Mamo Vlada Škafarja bi se dalo govoriti o razliki med narativnim in antinarativnim filmom ali, še bolje, o paradoksu pripovednega filma na način nepripovednega. A nima smisla, ker je bolje reči takole: Vlado Škafarje "sveti Pavel slovenskega filma", direktor fotografije Marko Brdar pa najboljši bralec "Pavlovih pisem". /…/ Že mogoče, da smo se na projekciji Mame v Kinodvoru lahko kdaj počutili kot v kapeli, v filmu je tudi nekaj sakralne glasbe in v nekem prizoru smo na samostanskem dvorišču, toda film nima nobene zveze s krščanstvom. Kar je pri Škafarju "pavlovskega", je trdna in globoka vera v neko nezaslišano možnost: pri Pavlu je bilo to Kristusovo vstajenje od mrtvih, pri Škafarju pa možnost filma kot umetnosti "čistih" trenutkov in tihe, gole navzočnosti, v kateri imajo lahko podobe, in prav kot podobe, vlogo razodetja.« Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Škafarjeva Mama izgleda kot ekranizacija knjige Film kot umetnost. Kot reimaginacija in transfiguracija filma kot umetnosti. Škafar skuša vse to, kar je film izgubil s prihodom zvoka in govorjenimi dialogi, dobiti nazaj. Vse to, kar je filmu vzelo film, hoče nazaj. Nazaj hoče vse tisto, kar film dela film. Škafarjeva Mama je reboot vsega, kar je iz filma izginilo. A da ne bo nesporazuma: nazaj noče kake izgubljene "nedolžnosti", "otročjosti" ali "naivnosti" nemega filma, temveč prav njegovo zrelost, njegovo doraslost. Nemi film je bil namreč ob prihodu zvoka zrela, dorasla umetnost. /…/ Ste videli filme Aleksandra Sokurova, recimo film Mati in sin (1997)? Zrel film, dorasel filmu kot umetnosti. Ste videli filme Andreja Tarkovskega, recimo Stalkerja (1979)? Ja, zrel film, dorasel filmu kot umetnosti. Ali pa: ste videli filme Apichatponga Weerasethakula, recimo Stric Boonmee se spominja (2010)? Vsekakor, zrel film, dorasel filmu kot umetnosti. Na tak način je zrela – in dorasla filmu kot umetnosti – Škafarjeva Mama. Brez trušča pritegne pozornost. Brez "govorečih glav" se pogovarja z nami. Brez specialnih efektov izgleda fascinantno. Čakajte, da vidite Škafar-Brdarjev finalni shot - tuzemsko verzijo Cuaron-Lubezkijevega vesoljskega shota iz Gravitacije, ki bi si jo lahko festival Kino Otok prelevil v svoj avizo.« ZELO ZA Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Ker Mama je ta in je tak film, ki se prikrade v dušo in srce – in tu kljub uporabi klasičnih konceptov romantike nočem zveneti patetično. Mama se prikrade globoko, v notranjost transcendira logiko pogleda, ki sicer ponavadi teži k temu, da sam pogled zloži v logični obred. A ta, peti celovečerec Vlada Škafarja in zadnji del v rahlo zarisanem okvirnem loku trilogije Otroci (2008) in Oča (2010) se postavlja izven meja tega običajnega, torej vsakdanjega pogleda, ki se do resničnosti dokoplje z urejeno narativno linijo vzroka-posledice, montažnim rezom in običajnimi, časovno-prostorskimi razsežnostmi filmske govorice. /…/ Mama je eden tistih filmov, ki ni "film o …", ampak je film brez dopolnil in prilastkov. Mama je film razpoloženja, atmosfere, ki se, kot tudi v ostalih Škafarjevih filmih, ustvarjata v čisto tanki liniji prepleta med dokumentarnim in fikcijo.« Anja Banko, RA Študent

»Nasproti domiselnim, a še kako neživljenjskim dialogom in enovrstičnim comebackom, ki smo jih vajeni v filmih, pa stoji Mama; razgaljena, surova, intimna, neskončno otožna, a hkrati čudovita in boleče aktualna. Med redkimi, a življenjsko pomembnimi in kratkimi pogovori nam omenjeni film tako, v dobrih 93 minutah, naniza slikovite oklepaje tišine, ki prebudijo srce in nahranijo um. /…/ Skozi zgodbo trpinčene in težavne hčere nam Škafar predstavi neskončno lepo, brezkompromisno in vseobsegajočo silo materinske ljubezni ter pri tem gledalca postavi pred spoznanje, da med staršem in otrokom tako rekoč ni otipljivih razlik, sta le druga stran iste medalje.« Jerica Šemerl-Harmel, Kevd'r

---