Ko sva se z Ladom Jakšo nazadnje slišala, sva zapik naredila nekje tam, kjer ga večina ne: še imava odprto srce in dovolj je, da vsaj košček tistega, kar delava in živiva, sede tja. Kot bi bral Veliko zaprto knjigo ali pa odstavek Pisma iz prihodnosti …

Ta mesec bomo imeli čudovito priložnost, spet pogledati in slišati našega izjemnega in nenavadnega poeta, ki zna na najboljšem koncu in v najbolj pravem trenutku ujeti tisti najtanjši žarek, ki nas veže v ta prostor in v to življenje. Se še spomnite, ko je med prvimi na naših tleh eksperimentiral z zvokom in v zasedbi Sončna pot ponudil tisto čudovito in tako zelo optimistično jazzovsko godbo, ki nas še danes v svoji značilni zvočnosti odpelje v nostalgični, s pričakovanji nabiti in svetli čas?

Lado je vizionar, ki zna brati to kar je tu, iz nekega drugega prostora in časa. Dokaz tega je zlitje njegove glasbenosti in likovnosti, ki v njem nenavadno plešeta. Tako zelo nenavadno, da fotografije, ki jih gledamo – tudi slišimo in glasbo, ki jo poslušamo tudi vidimo. Njegove multivizije v glasbi so resnično ena močnejših emocionalnih izkušenj in se v intenzivnosti primerjajo z velikimi koncerti v spektakelski izvedbi.

Ladov pristop je odprt. To pomeni: neskončno odprt in sprejemajoč, z največjo občutljivostjo in kreativno radovednostjo hkrati. Vse vidno je v njegovi izvedbi tudi zvočno, je glasbeni zapis na foto način; poetično nihanje barvnih in zvočnih frekvenc v resonanci. Njegovo sporočilo je skrajno občutljivo branje prostora in dogajanja zvoka v njem na svetlobni in barvni način. Najboljša pot, da ga doživimo je, da smo z njim v nezapletenem (ker drugače sploh ne more biti) dialogu in bivanju.

In kot je rekel čisto na začetku, nikoli ga ne moremo presenetiti. V stanju vibracij ne more biti presenečenj, ker so v glavnem samo zvoki in alikvoti. Tudi v fotografiji, ki se je od njegovih začetkov v analogni tehniki, z digitalno zavihtela tja, kjer je resnično vedno bila – v kavzalnem prostoru.

Prav z numeričnim zapisovanjem frekvenc so se potrdili tisti zemeljski zapisi trenutkov iz črno bele, zrnate fotografije, ki jo tako pogrešamo: numinozno je zares mogočna in najbolj uglajena in blaga sila, ki je v svoji lepoti in silnosti brez časa in v vsakem, tudi najmanjšem možnem prostoru.

Ob odprtju in tudi sicer, imamo možnost to spet doživeti. Izkušnja tega, kar nam podari Lado, je neskončno človeška, topla in prijazna, taka, kot je on sam. Sporočilo njegovih umetnosti je vse to, kar danes tako zelo pogrešamo: tista blaga in močna kreativnost, s katero lahko takoj rezoniramo in občutimo, da je zelo pomembna, dragocena in bistvena.

Odprimo srce, spremenilo nas bo!

Jurij Smole, akademski kipar