Labirinti in njihove skrivnosti
Slikarko Marijo Mojca Vilar poznamo kot svojevrstno ustvarjalko, ki že tri desetletja odločno, z dobro mero čutnosti, intuitivnosti in človeške topline, stopa po bogati likovni poti slikarskih idej. Njena dela so neskončna igra simbolov, ki se jim posveča že od začetka slikarskih potovanj. Izražajo svežino, so barvno bogata, tehnično korektna s poglobljenim raziskovanjem določenih likovnih problemov in se največkrat nagibajo k sodobnejšim likovnim zasnovam. Spominjam se njene zadnje razstave v Galeriji Domžale (2009), ko nam je skozi simbolni jezik v obliki sodobnih virtualnih medijev predstavila svoja spoznanja o vodi kot viru življenja, o njeni očiščevalni moči in energiji. Kot logična vsebinska nadgradnja že zastavljenih konceptov so skrivnostni labirinti, ki se jim posveča zadnja leta.
Labirinte človek ustvarja več tisočletij. Zahodna civilizacija jih je spoznala v grški mitologiji z Adriadnino nitjo – klobčič rdeče niti pokaže junaku Tezeju pot iz labirinta, v katerega je šel ubit Minotavra, pol človeka pol bika. Že v antiki je predstava labirinta nosila konotacije izgubljenosti, vendar le v metaforičnem smislu ponavljanja in nezmožnosti razlikovanja videnega kot v blodnjaku, ko ob vstopu vanj izgubimo občutek za prostor in čas. Vendar ne smemo spregledati prvotnega pomena labirinta, ki ima eno samo pot in od vstopa brez slepih stez vodi naravnost v središče. Tu se obrnemo in sledimo vhodni poti; vhod se spremeni v izhod in med njima je pot, ki nas vodi k začetku in h koncu. Morda se v labirintu skriva starodavno razumevanje kroženja časa kot simbol življenja in njegove cikličnosti.
Prvobitna očarljivost in skrivnostnost pomena labirintov je tematika, ki je slikarko pritegnila k njihovem podrobnejšem raziskovanju. Naslikani labirinti modrosti, ljubezni, preobrazbe, življenja in smrti … in njihove variacije so pravzaprav prispodobe človeškega življenja. Pri vsebini se je tesno naslonila na knjigo Adriana P. Kezeleta Labirinti in njihove skrivnosti. V slikarski analizi pa si je dopustila več svobode: čeprav v slikarske motive vpleta natančne vzorce labirintov iz literature, jim dodaja zgovorne grafizme, matematične in kozmične simbole, vzorce in druge ilustrativne elemente, ki so se skozi leta nabrali v njenem slikarskem spominu. Veliko podob črpa iz narave, od tistih iz njene okolice do tistih namišljenih, ki jih pogosto najdemo v njenih ilustracijah. Labirinte postavlja tudi v prostoru: prodišča rek so postala njen atelje v naravi. Skratka, vsak ustvarjeni labirint ima svoj pomen, ki ga slikarka podaja v globokem dialogu z naravo in njeno močjo pripovednosti.
O avtorici
Marija Mojca Vilar (1957) je diplomirala na Visoki strokovni šoli za slikanje v Ljubljani pri prof. Darku Slavcu. Samostojno razstavlja od leta 1984. Prvič se je predstavila kot članica Likovnega društva Petra Lobode v domžalski galeriji. Sodelovala je na mnogih skupinskih razstavah, ex-temporih, likovnih delavnicah itd. Poleg slikanja, ki ga je izbrala za svoje življenjsko poslanstvo, se ukvarja tudi z ilustracijo in pedagoškim delom.
Odprtje razstave: Marija Mojca Vilar LABIRINTI KOT VZORCI MOČI NARAVE, 6. maj 2015
