V slike Jurija Kalana nas potegne, še predem jih dobro pogledamo. Ta popolni privlek je tako presenetljiv, kot so presenetljivi njegovi motivi in podobe. Slika jih tudi zato, da bi gledalec skozi prizore vsakdanjega življenja z živalmi, rojstnimi dnevi, obiski, guncanjem, postano postrežbo na mizi, oddaljenimi skrbmi v očeh podob, vstopil v svojo lastno dnevno rutino, da bi srečal sebe in lastnega duha.
Med podobami na njegovih slikah skoraj vedno pozira tihožitje steklenic, napol polnih skodel kave, hrane in številnih detajlov, ki pa ne zastopajo sebe: so tvorni del ambientalne atmosfere vonjev, toplote, barv, vlažnosti zraka, zvokov in migetajoče svetlobe televizorja, pogovorov med udeleženci…Še največkrat je središče vseh silnic slike anima, ki se v podobah živali - četudi so to podobe ljudi, kaže iz različnih perspektiv.
Prav perspektiva v njegovih slikah je nekaj posebnega, zakrivljenega. Ne samo, da zavija ali v loku pada; gledalec je pogosto postavljen v neobičajen položaj: v višino oči živali, pod strop prostora ali v namišljeno majhno opazovalnico, ki daje občutek uživanja v gledanju prizora. Te nenavadne umeščenosti so posebna optika, ki po svoje določa kompozicijo in najpomembnejši del formata.
Z obvladovanjem metiera nas postavlja v različne osebnosti, ki nastopajo v slikah; prav čudno nas spaja skozi zelo žive in povedne oči nastopajočih. To naslika tako prepričljivo, da zavohamo malce pregretega psa, ki je rad v družbi, ker tam vedno kaj pade, ali pa zaslišimo kakšno Poldetovo splošno modrost, medtem ko je roko sprožil proti kosu najbolje nadevanega štrudla. Jurij je najbolj natančen v tistem, kar ni naslikano, a je bistvo slike.
Realizem njegovega slikanja razumem kot orodje, s katerim govori o močnejših stvareh; služi samo kot vhod/izhod v lastno projekcijo, nekje izven prizora, pa vendar čisto v njem. S podobami živali in ljudi je zato povezan posamično in z vsako na svoj način, ki ga je kot opazovalec vzpostavil.
V najpomembnejšem delu slike ali blizu njega, se pogosto pojavi stvar ali pa filmsko pomenljiv gro:
rdeče glazirana skleda z obskurno podobo na obodu, malce skrita steklenica vina, ogromna lilija, ki se zaradi mimikrije barv skriva in bohoti v sredini prizora, zaprta usta ženske ali pes, ki zamišljen tava po kristalni vodi.
Točka, s katere Jurij gleda, je zelo spretno določena: tam bi lahko bil fotoaparat, ki zamrzne prizor, ko za trenutek sprejme svetlobo; ampak zaslonka je ostala odprta, prizor pa je kljub vsemu zamrznil. Zaradi teh nasprotij, ki so poleg nenavadnega očišča in perspektive glavni adut njegovih slik, nas vleče vanje, da bi nas skozi navadne prizore, zamejene z robom slike, vrglo v nas same.