»Ko ugasne veselje, se svetloba dneva prelije v mrakobno potrtost in neotipljivo otožnost, je spet tu. Melanholija. Zavita v njeno neulovljivo otožnost, stopam po osamelih pokrajinah in mrakobnih poteh v zasanjani jutri.« Jasmina Vidmar

Ko se fotograf odloči posneti fotografijo, vselej vzpostavlja določen odnos do realnosti. Ne smemo zanemariti tudi ideje in njene tehnične izvedbe, kar fotografiji dodaja posebno vrednost. Fotografinja Jasmina Vidmar ideje svojih podob razvija premišljeno in jih procesira v osebno izraznost. V njeni umetniški fotografiji prevladuje izrazito subjektiven pristop, saj se največkrat predstavlja z odlomki iz njenega zasebnega življenja in (ali) bivajočega kraja ter na tak način dokumentira fragmente lastnega prostora in časa.

V Domžalah razstavlja prvič in za nas je zasnovala novo serijo fotografij, ki se vsebinsko navezujejo na simbolično iskanje človekovih sledi v prostoru. V svoj objektiv je ujela različne podobe narave v svoji okolici, vanjo pa vnesla bodisi lastno podobo bodisi druge simbolične akcente kot ključne elemente pripovedi  povezanosti človeka z naravo. Posredno izpričujejo tudi avtoričino intimno zgodbo, ki je otožno označena ter v prid nje fotografije navdajajo monotoni barvni toni z barvitimi poudarki. Celota je oblikovana kot skladna igra sivin in barvite svetlobe, posredno pa orisuje avtoričino nihajoče duhovno stanje. Metaforično gre za iskanje izgubljenega časa z določenimi vizualnimi sredstvi, ki jih uspešno združuje v dobro zgrajeno podobo s psihološko poglobljenostjo.

Katarina Rus Krušelj

O avtorici
Jasmina Vidmar iz Maribora se z umetniško fotografijo ukvarja že tri desetletja. S fotografiranjem je pričela  v študentskih letih, intenzivneje pa konec 80-tih in v začetku 90-tih, ko je objavljala v Teleksu, Večeru, Valter brani Sarajevo. V začetku 90-tih se je osredotočila na akt fotografije, ki jih je opredelila kot pripoved o zgodbah ujetih v ženska telesa, in jih objavljala v Večeru, v rubrikah Punk je mrtev in Smeri razvoja ter na številnih razstavah v Mariboru, na Ptuju, v Škofji Loki, Kopru, Izoli, Lenartu, Radovljici, Zagorju ob Savi itd. Kot članica Foto kluba Maribor se je leta 1991 predstavila na skupinski razstavi mariborskih fotografov. Leta 1992 je razstavljala v galeriji Trieste v Ronchi dei Legionari v Italiji in 1993 v Galeriji Kapelica v Ljubljani. Njene fotografije se pojavljajo v številnih knjigah in priročnikih, na priložnostnih razglednicah ter v številnih časopisih. Leta 1995 je izdelala fotografijo za plakat predstave Alma Karlin, Cankarjev dom, v izvedbi Polone Vetrih.
Po letih umika in tišine se postopoma vrača. V Delu in Večeru objavlja reportaže s fotografijami, fotografsko pa opremi tudi nekaj publikacij in drugih časopisov. Leta 2011 razstavlja v dvorani Zetra v Sarajevu ob priložnosti Nexpa 2011. Leta 2012 se v Pokrajinskem muzeju Maribor predstavi z razstavo – Ne pozabi me nikoli in kasneje tudi v Muzeju novejše zgodovine v Celju ter Pokrajinskem muzeju v Kopru. V letu 2017 fotografsko opremi knjigo – Začasno bivališče – Na gradu 25, IG, ki je izšla v začetku 2018.