Barvni zapisi iz narave

Slikarski slog Ide Rebule je v lokalnem prostoru (ter dlje) razpoznaven že desetletja. Sprva realističen, s poudarjeno temačnostjo, se je z leti razbremenil, občuteno obarval, tehnično izpilil in predvsem sprostil v svoji izraznosti. Danes ji odlično uspeva snovati sliko na tak način, da jo gledalci sprejemamo kot celovito delo, tipično njeno, s poudarjenim barvnim temperamentom in premišljeno kompozicijsko gradnjo slike.
Svoj motivni svet črpa iz narave, ki ji nudi mnoge izpovedi – od tistih trenutnih, doživetih neposredno v naravi, do premišljenih, intimnih, ki jih je ustvarila v zavetju svojega doma. In koliko slik se je nabralo v njenem 40-letnem slikarskem popotovanju! Pravi, da jih ne šteje več. Verjetno so se obiskani kraji, ki jih je zvesto upodabljala na neštetih slikarskih platnih, danes v marsičem spremenili, a takrat jih je slikarsko doživljala na svojstven način: od haloških gričev do sprehodov po ljubljanskih ulicah ter kraški krajini, ki ji je s svojim značilnim pokrajinskim obličjem motivno zelo blizu. In seveda ne smemo pozabiti na domačo okolico, ki ji še danes nudi pestro izbiro motivov – pa naj bo parkovna pokrajina s svojimi okrasnimi drevesi, grmičevjem in cvetlicami, kot jo doživlja v sprehodu po Arboretumu Volčji Potok, ali pa domači vrt – vedno obstaja dovolj gradiva za ustvarjanje čudovitih barvnih zapisov iz narave.
Ida Rebula akrilno barvo na platno nanaša v debelih slojih, ki daje sliki izrazito reliefno površino. Njene kratke, skoraj odrezane poteze se prilagajajo določenemu razpoloženju slike. Pri tem ima poglavitno vlogo svetloba, kateri avtorica mojstrsko prilagaja barvno paleto in intenzivnost poteze čopiča. V zadnjih delih se občuti velika razlika v preizkušanju tehnike, saj pri nanašanju barve uporablja predvsem lopatico, ki slikarski potezi daje značilni volumenski učinek. Tudi podlaga se je spremenila, največkrat ji ustreza juta, ki s svojo grobo površino daje skoraj robusten raster. V zadnjih slikah se ne obremenjuje toliko s podrobnostmi, temveč so pomembni posamezni poudarki, seveda v nameri ujeti dušo in smisel trenutka v naravi.
Idinim slikam ne manjka poetičnosti. V zadnjih delih pa se zdi, da daje več poudarka na samo izraznost slik: v ekspresivnem podajanju barve in v impulzivnih potezah lahko razpoznamo kanček abstraktnosti, saj rahlo deformira opazovane oblike iz narave, razgrajuje konture oblik v trepet barvnih lis, v utrip notranjega doživljanja naslikanega. Pri svojem delu vsekakor ni prevzetna, pač enostavno slika, ker to ljubi; s tem pa nevede ohranja edinstvenost svojega okolja in vzdušje lastnega, intimnega sveta. Čeprav se zdi, da je ob navalu sodobnih umetniških zvrsti, pot klasične umetnosti končana, se pravzaprav potovanje šele začenja – tudi Idina zadnja dela pričajo o veliki meri umetniške zrelosti, ki še vedno išče nove poti izražanja, hkrati pa sproža spoštljivi odnos do tistega, o čemer je in bo zgodovina vedno pričala – o tradicionalnem vidiku, ki se skozi stoletja vedno vrača v preteklost, a znova odkriva nove identitete v sedanjosti.

Katarina Rus Krušelj

O avtorici

Ida Rebula (1935) je s slikanjem povezana že od mladih let in tudi kasneje, ko ji je poklicno šolanje narekovalo pridobivanje znanja in spretnosti na področju likovne vzgoje, saj jo je poučevala na osnovni šoli v Domžalah. Danes je upokojena in živi ter ustvarja v Domžalah. Že od leta 1973 je članica LD Petra Lobode Domžale, aktivno sodeluje v LD Tine Rožanc in v Društvu likovnikov Ljubljana. V okviru njih se je udeleževala tečajev pod vodstvom akademsko izobraževalnih mentorjev (Danijel L. Fugger, Janez Zalaznik, Tone Rački, dr. Štefka Cobelj, Jože Fortin itd.). Je dobitnica številnih nagrad in priznanj.

Zadnje razstave

Sodelovala je na preko 200 skupinskih razstavah. Že od leta 1981 se vsako leto udeleži slikarsko-kiparskega ex tempora Podoba Ljubljane in drugih slikarskih kolonij. Zadnja leta je vsako leto razstavljala v skupinskih letnih razstavah LD Petra Lobode Domžale v Galeriji Domžale in drugih razstaviščih v Domžalah in okolici. Med drugim je sodelovala tudi na likovnem natečaju Zeleno, ki te ljubim zeleno v Menačenkovi domačiji (2012, 2. nagrada). Njena zadnja samostojna razstava je bila leta 2008 v Mali galeriji Mira Kranjca, Kosovelov dom v Sežani.

Odprtje razstave 03.02.2015