Film prikazuje zadnjih petindvajset let v življenju britanskega slikarja Josepha Mallorda Williama Turnerja (1775–1851). Ekscentrični umetnik, ki se je nekoč dal privezati na jambor, da bi lahko bolje naslikal snežni vihar, je v javnosti in kraljevih krogih vzbujal tako posmeh kot občudovanje. Veliko je potoval, obiskoval bordele, se družil z aristokracijo in bil priljubljen, čeprav nekoliko anarhičen član Kraljeve akademije umetnosti. V filmu spremljamo Turnerja, ki se po smrti ljubljenega očeta zaplete v skrivno razmerje z živahno gospo Booth, vdovo in lastnico hiše ob morju. Pri tem ga vztrajno nadleguje jezna bivša ljubica, mati njegovih dveh nezakonskih hčera, in zvesto ljubi stoična gospodinjska pomočnica Hannah.

»Ob prelomu stoletja, ko je Narobe svet prišel v kinematografe, sem zapisal, da gre za 'film o vseh nas, ki trpimo in dajemo vse od sebe, da bi ljudi nasmejali'. Tokrat sem kamero znova obrnil proti nam, ki poskušamo biti umetniki – z vsemi težavami, ki jih poklic prinaša. A spravljati ljudi v smeh – naj bo še tako težko – je ena stvar, pripraviti jih do tega, da občutijo silovito, sublimno, duhovno in epsko lepoto ter srh zbujajočo dramo življenja, pa je nekaj povsem drugega. To se posreči le redkim izmed nas, pa naj si še tako prizadevamo. Turnerju je vse to seveda uspelo. Bil je velikan med umetniki, brezkompromisen in popolnoma osredotočen na svoje delo. Bil je tudi izjemno plodovit in revolucionaren umetnik, mojster svoje obrti in vizionar. A kot človek je bil ekscentričen, anarhičen, ranljiv, nepopoln, muhast in včasih neotesan. Znal je biti sebičen in neodkrit, podel, a hkrati radodaren, sposoben je bil velike strasti in poetičnosti. G. Turner je film o napetostih in kontrastih med tem zelo minljivim človekom in njegovim brezčasnim delom, med njegovo krhkostjo in močjo. Je tudi poskus prikazati dramatične spremembe v slikarjevem svetu v zadnjih petindvajsetih letih njegovega življenja.« Mike Leigh, režiser in scenarist

»G. Turner je smešen, human in vizualno brezhiben film, ki takoj ujame pravi ritem. Intimnost se prepleta z epsko razsežnostjo, lirična nežnost pa prežema vsak prizor, naj bo komičen ali tragičen. Vsaka beseda, vsaka podrobnost, vsak najbolj obroben lik, naj se zdijo še tako naključni ali na videz nepotrebni, so absolutno nepogrešljivi. /…/ Vsak prizor je mojstrsko izpeljan, vsak komični stavek in smešni trenutek spretno uprizorjen, vsaka vloga pa odigrana z inteligenco in ljubeznijo. Še en triumf za Mika Leigha in Timothyja Spalla.« Peter Bradshaw, The Guardian

»Imeli so ga za ekscentrika, pa tudi za povprečneža: 'Za pisatelja je Turner je zelo nezanimiv človek,' se je pritoževal A. J. Finberg, ko je v tridesetih letih pisal njegovo biografijo. 'Tako njegove vrline kot pomanjkljivosti so precej dolgočasne. Vse, kar je pri tem človeku zanimivega, so njegove slike.' Če izhajamo iz te trditve – ali obstaja bolj primeren režiser za upodobitev Turnerjevega življenja na velikem platnu kot Mike Leigh, filmski ustvarjalec, ki se ukvarja z ekscentričnostmi in dramami običajnih ljudi in ki je s filmom Narobe svet, izvrstnim portretom Gilberta in Sullivana, že dokazal, da zna vdihniti svežino v žanr biografije? Če citiramo Sullivana v Narobe svetu: G. Turner nikakor ni kak 'banalen sufle', pač pa tragikomedija in ostra družbena kritika. Za razliko od gledališkega dua je bil Turner umetnik skromnega porekla, a s pomočjo svojih pokroviteljev dobro seznanjen z visoko družbo, režiser pa je s tem dobil še več priložnosti, da podrobno razišče viktorijanske običaje. Leighov film je /…/ energična, intimna in zabavna značajska študija; biografija umetnika, ki se izogne mitologiziranju svojega subjekta /…/. Leighov antijunaški Turner, včasih živahen ekscentrik, včasih osoren in razdražljiv, ima v sebi več Johnnyja iz Golih kot Gilberta in Sullivana iz Narobe sveta. 'Ne poskušaj prikriti temne plati,' je Ruskin svetoval Walterju Thornburyju, ko se je leta 1861 novinar loteval prve Turnerjeve biografije – besede, ki si jih je Mike Leigh brez dvoma vzel k srcu.« Isabel Stevens, Sight & Sound

»Leigh je dolgo časa govoril, da želi narediti film o Turnerju, in njegovo afiniteto do subjekta lahko čutimo v tako rekoč vsakem posnetku G. Turnerja. /…/ Nastop Timothyja Spalla ni nič manj veličasten kot katerikoli izmed Turnerjevih vrtinčastih sončnih zahodov. /…/ Na njegovem sijajnem potlačenem obrazu se zrcali vsaka misel, ki švigne v Turnerjevo glavo, in vsaka bolečina, ki šine skozi njegovo utrujeno telo. Ujame duh človeka, gnanega od talenta in strasti, ki ju niti on sam ne razume povsem – pobesnelo, težavno, kruleče neartikulirano bitje, ki jasnost izraza najde le v slikarstvu. /…/ Čeprav v diskusijah o Leighovih filmih pogosto prevladuje njegovo tako opevano delo z igralci, G. Turner ne bi smel pustiti nobenega dvoma, da ni prav nič manjši mojster, kadar gre za vizualno pripovedovanje zgodb.« Scott Foundas, Variety

»G. Turner deluje kot neprizanesljiv portret slikarja in njegovega kroga, hkrati pa kot velikopotezna evokacija viktorijanske Anglije. Obdobje oživi tako energično, da se gledalec v Turnerjevem času počuti ravno tako domače, kot se je počutil v angleški vsakdanjosti Leighovih sodobnih filmov. /…/ Izjemno zabavni in globoko ganljivi G. Turner bo še posebej všeč tistim, ki jih privlači včasih bombastičen, včasih sočno prostaški jezik tega obdobja. /…/ Zaradi njegovega zanimanja za temačnejše plati človeškega značaja Leigha pogosto označujejo za 'dickensovskega' režiserja. To je vsekakor prikladen izraz za film, ki v romanesknem duhu obuja viktorijansko Anglijo. Leighova estetika – tako vizualna kot v smislu družbenega dokumenta – tu pravzaprav v spomin ne prikliče toliko Turnerja, čigar vizionarski premik k skoraj abstraktnemu je v filmu elegantno prikazan –, kot slikarje, kakršen je Haydon, čigar Punch or May Day (1829) podobno kot pričujoči film ujame tako široko sliko družbe kot posamezne obraze znotraj nje. /…/ G. Turner sodi med najsijajnejše biografije umetnikov, skupaj s filmi, kakršna sta Edvard Munch Petra Watkinsa in Vincent Paula Coxa /…/. G. Turner je kljub svoji ganljivosti, strokovnosti in resnosti morda najbolj zabaven biografski film o nekem umetniku, kar jih je bilo kdaj narejenih – veličastno platno neizčrpnega bogastva.« Jonathan Romney, Screen Daily

»G. Turner je samovoljen, nekomunikativen, omalovažujoč. Hkrati pa je – kot nam pokažeta Leigh in Spall – sposoben prefinjenih čustvenih gradacij. Bolj kot za običajen biografski film gre za popotovanje v misterij človeških čustev. G. Turner, veličasten v svoji trmoglavosti, je morda Leighov najboljši film – ali vsaj film, drugačen od kateregakoli, ki ga je naredil doslej.« Stephanie Zacharek, The Village Voice

»Sijajna biografija britanskega 'slikarja svetlobe', romantičnega krajinarja J. M. W. Turnerja, ki ga kot robatega ekscentrika nenadkriljivo uteleša Timothy Spall z igralskim ansamblom, v katerem je vsaka stranska vloga vredna oskarja, in obenem prefinjena freska družbenih razmerij 19. stoletja. Mojstrovina v žanru biografskega filma.« Mateja Valentinčič, MMC RTV SLO

festivali, nagrade
najboljši igralec, nagrada vulcain za tehnične dosežke (D. Pope) – Cannes 2014 / nagrada Britannia 2014 za odličnost v režiji / nominacija za nagrado britanskega neodvisnega filma (BIFA) 2014 za najboljši film, režijo, igralca, stransko igralko in tehnične dosežke / nominacija Evropske filmske akademije 2014 za najboljšega igralca / Sarajevo 2014 / Telluride 2014 / Toronto 2014 / New York 2014 / London 2014 / LIFFe 2014

Po predvajanju filma sta se o Josephu Mallordu Williamu Turnerju, njegovem delu, temperamentnem karakterju in obdobju, v katerem je ustvarjal, pogovarjala kipar in profesor na ALUO Jurij Smole ter akademski slikar Silvester Plotajs »Sicoe«. Načela sta zelo zanimivo temo tudi o obdobju, ki ga film ne prikazuje.