Redko imamo v galeriji Domžale priložnost gostiti razstavo akademika, umetnika in znanstvenika. Dr. Jožef Muhovič je vse našteto, avtor leksikona Likovne teorije in mnogih drugih znanstvenih del, povezanih z razumevanjem likovnega in vizualnega jezika oz. z likovnim izražanjem.
Njegovo drugo, umetniško življenje, skoraj zagotovo ni bistveno drugačno od prvega, znanstvenega: kot profesor je veliki mag, ki s svojim znanjem že dolgo posvečuje likovnike in vizualce v skrivnosti njihovega kreativnega početja. Slikar v njem uporablja isto znanje za mojstrsko ubesedenje likovnega.
Slikarstvo, skozi katerega nas dr. Jožef Muhovič vpelje v likovni in znakovni prostor njegovega duha in kreativnosti, ima tako kot on sam, eno samo veliko karizmo. Ta je pred vsemi drugimi pristno človeška, topla, radovedna in globoka. Razstava slik, ki nam jo postavlja na ogled, je vse to in njeni veliki temi sta človek in človečnost.
Pa ne kar tako.
Skozi popolno obvladovanje likovnosti v vseh njenih pomenih in skritih lastnostih, mojstrstvo v grafiki, kot posebni, samostojni disciplini in predvsem v velikem obvladovanju vsega človeškega v sebi, nam igraje preskrbi neverjeten uvid v prostore svetlobe, volumna in zemeljske krome. Alikvoti likovnih prvin igraje vstopajo in izstopajo v intimizem razmišljanja, njihova prisotnost je enkrat zemeljsko obtežena, drugič skoraj neopažena, a je bistven del celote.
Slike zvenijo v nenavadnih perspektivah in nas preoblikujejo v skritega opazovalca, ker je v njih življenje, ki poteka v drugem času, povsem neodvisno od nas. To so prostori, kamor bi radi vstopili, ker je tam nek poseben mir, kontemplacija in moč. Ta nenavadna moč privlači in govori o drugem človeškem, ki ni tisto, kar doživljamo vsak dan.
Prav zato je ta razstava v resnici priložnost za vstop v nove dimenzije, nove razmisleke, vsaj v tistem času, ki si ga vzamemo za ogled in premišljevanje. To ne bo samo obisk razstave, ampak odločitev za spremembo.
Vstop v ta nenavaden človekov prostor zahteva samo odločitev in radovednost, kar se zgodi v notranjosti, je v resnici nepovratno in pomembno.
Človečnost je verjetno ena sama in ta se, kot izmikajoča pa vendar osrednja in vseobsegajoča tema, kaže med oblikami, svetlobo in skrivnostno prisotnostjo kontemplacije v slikah dr. Jožefa Muhoviča.
Nujna je, redka in osebna.