Kako evropske državljane zaščititi pred zlorabo njihovih osebnih podatkov v komercialne namene? Demokracija nas popelje v zakulisje evropskega zakonodajnega postopka: od prvega osnutka, preko rekordnih (skoraj štiri tisoč!) predlaganih sprememb, pa vse do novega zakona o varstvu podatkov.
Dokumentarca Citizenfour in Dobri Američan sta nas opomnila, da množično zbiranje podatkov ogroža našo zasebnost in je v popolnem nasprotju s svobodo in demokracijo. S sistematičnim zbiranjem in obdelavo osebnih podatkov se dandanes ne ukvarjajo le velike korporacije, kakršni sta Google in Facebook, pač si na ta način skušajo povečati prodajo tudi majhna podjetja. Kadar na spletu v naglici iščemo nujno informacijo ali pa se odzovemo privlačni ponudbi, le redko pomislimo na posledice pritiska na gumb ‘Strinjam se’.
Režiser David Bernet je dve leti in pol spremljal nastajanje Splošne uredbe o varstvu podatkov, ki je med evropskimi politiki že od vsega začetka sprožala vroče razprave. Znajdemo se v samem središču dogajanja, ko se mladi zeleni poslanec Jan Philipp Albrecht in komisarka Viviane Reding podata v boj za novo zakonodajo, ki bi družbo v digitalnem svetu zavarovala pred nevarnostmi zbiranja osebnih podatkov in množičnega nadzora.
festivali, nagrade
Nominacija za nemško filmsko nagrado za najboljši dokumentarec. Film »posebne vrednosti« po oceni Deutsche Film- und Medienbewertung (FBW). Dokfest Kassel. IDFA. Solothurn.
zgodba
Kako evropske državljane zaščititi pred zlorabo njihovih osebnih podatkov v komercialne namene? Demokracija nas popelje v zakulisje evropskega zakonodajnega postopka: od prvega osnutka, preko rekordnih (skoraj štiri tisoč!) predlaganih sprememb, pa vse do novega zakona o varstvu podatkov. Poučna zgodba o oblasti in demokraciji v digitalnih časih, o parlamentarcih, déležnikih in lobistih (pa tudi o tem, kako so razkritja Edwarda Snowdna pospešila sprejetje novega evropskega zakona).
iz prve roke
»Ko sem se pred približno petimi leti lotil raziskovanja za Demokracijo, še ni šlo za varstvo podatkov, ampak za dve osnovni vprašanji: ali bom dobil dostop v ustanove Evropske unije? In če bom, kateri zakon bi se lahko izkazal za tako pomembnega, da bi v času snemanja po Evropi sprožal vroče razprave? Prvo vprašanje je bilo hitro rešeno. V Bruslju sem se srečal s svojevrstno kulturo politične transparentnosti. Vprašanje torej ni bilo več, ali se bodo vrata za tak projekt odprla ali ne, pač pa, skozi katera vrata hočem vstopiti. Ko sem po številnih diskusijah in več tednih raziskovanja producentom povedal, da bo naslednja vroča tema v Evropski uniji najbrž varstvo podatkov in da bi o tem rad posnel film, so se upravičeno prijeli za glavo. A to je bilo leta 2010, ko je bilo varstvo podatkov zgolj pika na obzorju in se je samo članom bruseljske politične avantgarde sanjalo, kako pomembna bo ta zakonodaja postala za prihodnost naše družbe. /…/ Kot filmski ustvarjalec vidim svojo nalogo v tem, da se soočim z
realnostjo, hkrati pa najdem način, kako pri gledalcu vzbuditi radovednost in željo, da bi o svetu izvedel več, ne da bi ga pri tem odvrnil z njegovo kompleksnostjo. Filmska rešitev se skriva – kot je pri dokumentarcih pogosto – v bližini protagonistov. Takoj ko razumemo, kaj protagonisti hočejo, kaj jih žene in za kaj se borijo, se film lahko začne. In če lahko poleg tega razumemo tudi razvoj glavnih likov ter si z njimi delimo zmage in poraze, so pogoji za pripoved, s katero se lahko čustveno povežemo, izpolnjeni. V našem primeru to seveda ni bilo prav lahko, že zato ne, ker se človek na hodnikih moči v bruseljski evropski četrti ne počuti takoj doma. A ko prag enkrat prestopimo, večina ljudi presenečeno ugotovi, da je nastajanje evropskih zakonov v nasprotju s klišeji izjemno dinamičen proces. /…/ Rad bi, da bi ljudje iz kinodvorane odhajali z novim razumevanjem o tem, v kakšni družbi in v kakšnih časih živimo. Želim si tudi, da bi film /…/ prinesel določeno zaupanje do evropskih politikov. Dandanes so reakcije na skoraj vse, kar prihaja iz Bruslja, zbegane in histerične – tako s strani številnih državljanov kot medijev. A tisto, kar Evropa v tem trenutku potrebuje, je razsvetljena javnost, ki bo dogodke v Bruslju znala pretehtati in se nanje po potrebi tudi odzvati. Če bo film prispeval k nastanku takšne evropske odprtosti, bo pomemben cilj dosežen.« David Bernet
portret avtorja
David Bernet je odraščal v Švici, trenutno pa živi v Nemčiji, kjer piše, režira in producira dokumentarne filme. Po študiju primerjalne književnosti, literarne teorije in filozofije na Dunaju in v Berlinu je delal kot časopisni in radijski novinar, nato kot raziskovalec in scenarist dokumentarnih filmov ter nazadnje kot režiser lastnih projektov. Leta 2011 se je kot sorežiser podpisal pod večkrat nagrajeni ekološki dokumentarec Raising Resistance.
odmevi medijev
»V času naraščajočega nacionalizma pretanjeni filmski triumf o nepričakovani temi budi upe o transnacionalni demokraciji. /…/ Demokracija /…/ je odločno evropski film. Je tudi subtilen, človečen, optimističen, senzualen portret nečesa, kar za večino ljudi ne bi moglo biti dlje od teh opisov: reforme varstva podatkov.« Julia Powles, The Guardian
»Elegantno narejeni dokumentarec ponuja vpogled v izjemno zapleten zakonodajni postopek, ki še zdaleč ni končan. /…/ Nefilmično dogajanje skuša Bernet /…/ poživiti s snemanjem v widescreen formatu in črno-beli tehniki, zaradi česar je Demokracija videti kot politični triler Alana Pakule. /…/ Vendar pa slog nikoli ni v napoto bistvu: razkriti delovanje političnega sistema, ki je – naj bo dober ali slab – naš.« Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»/…/ izjemno informativen, napet in poučen film o zelo aktualni temi, ki zadeva vse nas. Dokumentarna mojstrovina.« Deutsche Film- und Medienbewertung
»Bernetov film /…/ preseneča tako z obliko kot vsebino. /…/ Demokracija /…/ poskuša narediti nemogoče: vrniti ne le verodostojnost, pač pa tudi kanček glamurja kompleksnemu mehanizmu, kakršen je Evropski parlament. /…/ Obsežna in zapletena snov je od režiserja zahtevala izjemno sposobnost strnjevanja, pa tudi nov, dinamičen pogled, s katerim je lahko zaznal majhne iskrice humanosti, ki netijo počasi ugašajoči ogenj. /…/ Spletke, uspehi, pa tudi velikanska razočaranja, ki oživljajo stene Evropskega parlamenta, čarobno oživijo pred našimi očmi ter vdahnejo življenje tistemu skrivnostnemu debelokožcu, ki se je utaboril v središču Bruslja. /…/ Medtem ko ‘vohuni’ po parlamentu, nas David Bernet nikoli ne pozabi vrniti v našo vsakdanjost – z zvoki, ki prodirajo skozi okna, s soncem, ki greje sobe, z življenjem samim. V nasprotju z množičnim nadzorom, proti kateremu se bori Jean Philipp Albrecht in ki ne upošteva naših posebnosti, skuša režiserjevo oko najti individualnost znotraj mehanizma, ki je preveč kompleksen, da bi se zdel realen. Presenečeni gledalec se znajde sredi vročice, navdušenja, pa tudi strahu pred porazom, ki jih doživljata Albrecht in njegov klan, ter z njima deli dvome, upe in sanje o evropski demokraciji, ki se zdi končno (skoraj) dosegljiva. David Bernet se izogne pasti vulgariziranja in nam podarja nepričakovan, inteligenten in izjemno človečen film.« Giorgia Del Don, Cineuropa
»Kolegu Davidu Bernetu je uspel resnično izjemen dokumentarec, ki nas spomni na tisto najboljše, kar ponuja demokracija, hkrati pa se pokloni angažiranim posameznikom, ki nas zastopajo v parlamentu v Berlinu, Bruslju in drugje. /…/ Sliši se suhoparno, a film je izjemno napet in na trenutke tudi resnično pretresljiv. Vrhunec!« Arne Birkenstock, režiser