Dokumentarni triler o tem, kako je Edward Snowden razkril množična in nezakonita poseganja v zasebnost, ameriške Agencije za nacionalno varnost. Oskar za najboljši dokumentarni film.

»To ni film o meni. To je film o vseh nas.« Edward Snowden

Januarja leta 2013 je Laura Poitras že nekaj let snemala film o spornem delovanju ameriških obveščevalnih služb po 11. septembru, ko je začela prejemati kodirana elektronska sporočila. Pošiljatelj, ki se je predstavljal kot »Citizenfour«, je bil pripravljen razkriti sistematični in vsesplošni nadzor ameriške Agencije za nacionalno varnost. Režiserko je izbral, ker je vedel, da je tudi sama že dolgo tarča vladnega nadzorovanja. Pet mesecev kasneje je Laura Poitras skupaj z novinarjem Glennom Greenwaldom odpotovala v Hongkong na prvo od mnogih srečanj s človekom, ki je svetu kasneje postal znan kot Edward Snowden. S seboj je prinesla kamero. Dokumentarni triler Citizenfour prikazuje, kako je Edward Snowden razkril množično in nezakonito poseganje v zasebnost ameriške Agencije za nacionalno varnost. O svojem telefonu, elektronski pošti, kreditni kartici in spletnem brskalniku ne boste nikoli več razmišljali na enak način. Oskar za najboljši dokumentarec.

festivali, nagrade

Oskar za najboljši dokumentarec. Nagrade BAFTA, gotham, satellite, independent spirit in filmska nagrada po izboru kritikov za najboljši dokumentarec (Critics' Choice Movie Award). Najboljši dokumentarec po mnenju Združenja filmskih kritikov Londona, Združenja filmskih kritikov Los Angelesa, Združenja filmskih kritikov New Yorka, Združenja filmskih kritikov San Francisca in Ameriškega ceha režiserjev (DGA). Najboljši dokumentarec na temo demokracije – DOK Leipzig. London. CPH:DOX. IDFA. FDF, Ljubljana.

iz prve roke

»V Hongkong sem šla kot režiserka dokumentarcev. Vedela sem, da gre za enkraten dogodek, zato sem ga hotela dokumentirati. Ko pa sem se vrnila v Berlin, sem začutila, da sem o njem dolžna poročati. /…/ Želela sem narediti dolgometražni film, ki bi zgodbo pogledal iz različnih kotov in raziskal, kaj ta pove o novinarstvu in žvižgačih ter o vladi, ki se je spravila nadnje po 11. septembru. Ta širša vprašanja so me zanimala bolj kot to, da bom razkrila novico. /…/ Skušali smo povedati nekaj, kar bo čez pet ali deset let še vedno aktualno. Gre za širšo človeško zgodbo. Film seveda govori o NSA, govori pa tudi o tem, kaj človeka žene, da se odloči vse postaviti na kocko. /…/ Ljudje naj si film ogledajo in se opredelijo, ali se s tovrstno odločitvijo in razlogi strinjajo ali ne, vendar ne morejo trditi, da je [Snowden] agent tuje sile. Ta trditev preprosto ne drži, popolnoma se zruši, saj je povsem jasno, da njegovo početje temelji na določenem prepričanju in vrednotah, posledice pa sprejema sam in ne v imenu koga drugega. Zato se strinjam, da se moja zgodba zoperstavlja nekaterim medijskim, v katere nas hočejo prepričati.« Laura Poitras

portret avtorice

Laura Poitras je režiserka dokumentarnih filmov, novinarka in umetnica. Citizenfour je sklepni del trilogije, v kateri raziskuje učinke ameriške vojne proti terorizmu po 11. septembru. Prvi del, My Country, My Country, se je osredotočal na iraško vojno in bil leta 2007 nominiran za nagrado oskar, drugi, The Oath (2010), o Guantánamu, pa je prejel nagrado za najboljšo fotografijo na festivalu v Sundanceu. Leta 2012 je sodelovala na bienalu Whitney, leta 2016 pa v muzeju Whitney načrtujejo njeno prvo samostojno razstavo. S članki o ameriški Agenciji za nacionalno varnost (NSA), nastalimi na podlagi Snowdenovih dokumentov, je prispevala k prestižni Pulitzerjevi nagradi za javno službo, ki sta jo lani prejela The Guardian in The Washington Post. Je soustanoviteljica spletnega časopisa The Intercept. Trenutno živi v Berlinu, kamor se je umaknila, ko jo je vzel pod drobnogled ameriški Oddelek za domovinsko varnost.

odmevi medijev

»Film, ki je za mobilni telefon naredil to, kar je za tuš naredil Psiho. /…/ Dokumentarec so na široko (in zasluženo) hvalili kot izjemno podrobno poročilo in vznemirjujoč poklon novinarski umetnosti, a morda ne dovolj kot enako pedantno filmsko delo, prežeto z vzdušjem paranoičnega trilerja iz sedemdesetih in obarvano z jekleno industrijsko paleto Michaela Manna. Posnetki gromozanskih objektov za zbiranje podatkov na obrobjih naših mest imajo poleg tega pridih znanstvene fantastike – le da je ta prihodnost zdaj, Veliki brat pa nas še kako gleda.« Scott Foundas, »10 najboljših filmov leta 2014«, Variety

»Citizenfour lahko beremo na dva načina. Prvi in najbolj očitni način je, da ga razumemo kot primerek zagovorniškega novinarstva. /…/ Lahko pa ga gledamo tudi kot film, prefinjen in inteligenten prispevek k cvetočemu žanru distopične alegorije. /…/ To je napet in strašljiv triler, ki spaja živahna svetovna popotovanja iz filmov o Bournu s srhljivimi, razpoloženjskimi učinki japonske grozljivke. Hkrati pa gre za temeljno politično parabolo za digitalne čase, v resničnem času posneto soočenje med posameznikom in državo.« A.O. Scott, The New York Times

»Citizenfour je razburljivo odštevanje do dogodka, ki je spremenil svet /…/; izjemno, vrtoglavo doživetje, pri katerem smo priča človeku v zadnjih trenutkih njegove anonimnosti, preden je spremenil tok zgodovine in postal najbolj iskani ubežnik v državi. /…/ Kljub Snowdenovemu vztrajanju, da sam 'ni zgodba', se težko upremo, da nas ne bi prevzela vsaka, še tako banalna podrobnost, ki jo Citizenfour razkrije o tem drobnem, bledem devetindvajsetletniku /…/. V tisti hongkonški hotelski sobi tistega ključnega tedna nam Laura Poitras na nepozaben način odkrije, kaj je gnalo Snowdena: prepričanje, da je z mobilnim telefonom ali internetno povezavo vsakdo in povsod nevede – in nelegalno – zgodba.« Melissa Anderson, Artforum

»Še noben film ni tako pogumno in podrobno raziskoval določenih kritičnih sprememb, ki so jih svetu, zlasti pa Ameriki in njeni vladi, prinesli napadi 11. septembra. Še noben film ni tako glasno zahteval, da ga vidi vsak razumen človek, ki ceni svojo svobodo in zasebnost. Še noben film ni tako jasno klical k dejanjem, s katerimi lahko preprečimo, da se 21. stoletje spremeni v orwellovsko nočno moro /…/. Še noben film ni bil zgodovinski na način, kot je zgodovinski ta film, saj pripoveduje zgodbo, v kateri režiserka in njeno delo igrata ključno vlogo. Kot bi imel Daniel Ellsberg prijatelja s filmsko kamero, ki bi ga pri razkrivanju Pentagonovih dokumentov spremljal na vsakem koraku. Ali pa če bi vlomilci v Watergate s seboj vzeli filmarja, ki bi posnel njihove zločine in kasnejše prikrivanje resnice. Le da so vprašanja, s katerimi se ukvarja Citizenfour, verjetno veliko bolj daljnosežna kot Vietnam ali Watergate.« Godfrey Cheshire, RogerEbert.com

»Tega si ne bi mogel izmisliti niti John le Carré. Tako kot v številnih prejšnjih delih Poitrasova znova dramatično prečka mejo med umetnostjo in novinarstvom, filmom in reportažo. Napovednik za Citizenfour /…/ film predstavi kot najbolj srhljiv triler leta, in to ni zgolj prazno hvalisanje: premore suspenz, ki se lahko kosa s katerokoli napeto dramo izvršnega producenta Stevena Soderbergha.« Mark Kermode, The Observer

»Zaradi izjemne novičarske vrednosti /…/ je to eden največjih in najpomembnejših dokumentarcev v zadnjem času.« Todd McCarthy, The Hollywood Reporter

»Kot bi se pred našimi očmi odvijala orwellovska nočna mora. /…/ najboljši paranoidni triler po filmu Vsi predsednikovi možje.« Drew Taylor, The Playlist

»Citizenfour /…/ je nekaj zelo redkega: film o seizmičnih dogodkih, postavljen v samo središče potresa.« Owen Gleiberman, BBC

»/…/ Citizenfour deluje kot resničnostni vohunski triler, igra mačke z mišjo, v kateri skuša trojica razkrinkati sistem nadzora, preden jih ta ujame. Film nam na vznemirljiv način prikaže zgodovino v nastajanju. Se je že kdaj zgodilo, da bi tovrstni politični akter šel naravnost k filmarju sredi najbolj vročega dogajanja?« Nick Bradshaw, Sight & Sound

»Citizenfour me je povsem prevzel. Prepriča kot izjemno zanimiv proceduralni film o 'žvižgaštvu' in obenem kot srhljivo razpoloženjsko delo o svetu, ki se spreminja v digitalni panoptikum.« Joshua Sperling, Senses of Cinema

»Kot da bi Bob Woodward prinesel kamero na svoj prvi sestanek z Globokim grlom v garaži.« Steve Coll, The New Yorker