Dvajseta leta prejšnjega stoletja. Jakob Störr, kapitan tovorne ladje, prijatelju oznani, da se bo poročil s prvo žensko, ki bo vstopila v kavarno. Prikaže se Lizzy … Režiserka Ildikó Enyedi (O telesu in duši) pripoveduje ljubezensko zgodbo skozi oči moža, ki se obupano trudi razumeti svojo ženo, skrivnostno Francozinjo v podobi Lée Seydoux. Sodobna različica legende o letečem Holandcu, fantomski ladji, obsojeni na večno tavanje po sedmih morjih.

»Prejmete darilo. Lepo, elegantno, a trdno zaprto škatlico. Čisto vaša je, vsak dan jo lahko vidite na polici nad kaminom. Toda kaj, ko je ne morete odpreti! Vseeno poskusite: najprej nežno, nato z nožem. Razmišljate, da bi uporabili kladivo, vendar si premislite, saj bi jo lahko poškodovali. Nekaj dni se pretvarjate, da vas ne zanima. Potem pa si priznate: dali bi vse, da bi lahko le za trenutek pokukali vanjo. Postopoma vas bo ta majhna škatlica spravila ob pamet …

Posneli smo film o ljubezni, strasti, drami, pustolovščini; o tisočerih odtenkih življenja – brezsramno čustveno zgodbo o tem, kaj pomeni biti moški, kaj pomeni biti ženska, kaj pomeni biti človek.

Če pogledate Lizzy in Jakoba, Léo Seydoux in Gijsa Naberja, ne vidite dveh nasprotij. Vidite dva človeka s svetlo kožo, svetlimi lasmi, visokimi ličnicami in zelo podobnim, edinstveno priprtim pogledom. Lahko bi bila brat in sestra. Ali pa moški in ženski del iste duše …

/…/ Milán Füst je v madžarski in svetovni književnosti nekakšen obstranec. Zelo pogosto so ga narobe razumeli. Zame je predvsem radikalen mislec, ki svoja razmišljanja ovija v bogato, čutno teksturo, polno humorja in igrivosti. To zelo osebno knjigo je napisal med drugo svetovno vojno, ko je bilo njegovo življenje v nevarnosti. /…/ Čeprav roman govori o zakonskem paru, v resnici odpira pereče vprašanje: kako naj živimo svoja mala, kratka življenja na Zemlji? To vprašanje raziskujemo z vidika kapitana tovorne ladje, ki bi rad razumel svojo ženo, mlado Francozinjo, a v resnici skuša le razumeti življenje. Možakar prejme nekaj težkih lekcij, preko katerih se mora naučiti sprejeti, da življenja ni mogoče nadzorovati. /…/ Film je ljubezensko pismo vsem čudovito nepopolnim moškim, ljubeznim našega življenja. Ko sem bila otrok, sem moškim najbolj zavidala kavalirstvo. Zdaj bi si rada dovolila biti kavalirska. K današnji splošni razpravi o odnosih med spoloma bi rada prispevala nekaj nežnosti. Zelo me veseli, da je skozi nekatera dolgo zaprta okna zapihal svež zrak in da se naše družbene navade spreminjajo na bolje. Počnimo to z več prijaznosti in humorja – nič manj učinkovito ne bo, gotovo pa bo bolj zabavno za vse.« Ildikó Enyedi

Ildikó Enyedi je kariero začela kot konceptualna in medijska umetnica. Bila je članica umetniške skupine Indigo in Studia Béle Balázsa, edinega neodvisnega filmskega studia v Vzhodni Evropi pred letom 1989. Nato se je posvetila filmski režiji in pisanju scenarijev. Za celovečerni prvenec Moje 20. stoletje (Az én XX. századom) je leta 1989 v Cannesu prejela zlato kamero, s filmom Bűvös vadász (1994) se je uvrstila v tekmovalni program beneškega festivala, Simon mágus (1999) ji je prinesel posebno nagrado žirije v Locarnu, Tamás és Juli (1997) pa veliko nagrado v Belfortu. Za celovečerec O telesu in duši (Testről és lélekről, 2017) je poleg številnih drugih nagrad prejela zlatega medveda na Berlinalu in nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film, ogledali pa smo si ga lahko tudi v okviru filmskega abonmaja v Mestnem kinu Domžale. Zgodba moje žene je svetovno premiero doživela na lanskem festivalu v Cannesu.

»Film izvrstno poustvari Mitteleuropo dvajsetih let prejšnjega stoletja /…/, zaplete in preobrate pa brez naglice uprizorijo dosledno odlični igralci. Če ostanemo pri tej lepi zunanjosti, se lahko udobno podamo na predvidljivo pot. Vendar pa bomo tako spregledali veličino filma, vtisnjeno že na začetek zgodbe: s posnetki kitov, ki plavajo pod gladino, po kateri pluje kapitan Jakob Störr. Ildikó Enyedi v resnici snema tisto, kar se skriva spodaj – pod videzom, pod besedami, pod gestami in celo pod dejanji. Nekje v globinah kratke sreče in dolge nesreče kapitana Jakoba in Lizzy tičijo najgloblji vzroki za vojno med moškimi in ženskami ter celo namere obeh strani. Kar smo imeli za umirjeno romanco, se izkaže za bojevito, čutno in srce parajočo epopejo. Čeprav Léa Seydoux ljubosumno ohranja skrivnostnost svojega lika, ne skriva prav ničesar, niti ljubezni do življenja niti hrepenenja po svobodi. Rada bi bila svobodna, da bi lahko bolje ljubila moškega, ki si ga je izbrala. Poleg vrhunske filmske govorice – izjemno izvirne znotraj neoklasičnih okvirov, ki si jih je postavila Ildikó Enyedi sama – je velika lepota Zgodbe o moji ženi svetloba, s katero igralka obsije zgodbo /…/.« Thomas Sotinel, Le Monde

»Novi celovečerec režiserke Ildikó Enyedi pripoveduje zgodbo o zakonu izključno z vidika moža Jakoba Störra, ki ga muči sum, da mu je žena Lizzy nezvesta. V ozadju te uprizoritve ‘moškega pogleda’ se seveda skriva režiserkin posluh za Füstov roman, njegove like, za ‘moški svet’ in zgodovinsko obdobje, ki ga prikazuje. Veličastnemu klasicizmu filmskega sloga režiserka inteligentno in diskretno zoperstavi izvirnost svojega razmisleka o pogledu; diskurzu o ‘ženskem’ in ‘moškem pogledu’ pa postavi nasproti moč vrhunskega in nedogmatičnega dela /…/. Že res, da nas Ildikó Enyedi popelje v svetovljansko Evropo dvajsetih let prejšnjega stoletja, izpolnjujoč vse pogoje za uprizoritev zgodovinske drame. Vendar v njenem filmu ne najdemo pomembnih ali prepoznavnih zgodovinskih dogodkov. Prej gre za del ‘neskončne procesije’, nedoumljivega vrtinca in večnega baleta, ki ga predstavljajo ljubezenska razmerja in večinoma neuspešni poskusi, da bi sprejeli perspektivo drugega.« Louise Dumas, Positif

»Skrivnostna, navihana, romaneskna, nežno zbadljiva in varljivo klasična Zgodba moje žene na koncu privzame obliko priročnika, ki ga je ženska napisala za moške, da bi postali boljši ljubimci. Ildikó Enyedi zagotovo sodi med najbolj izvirne živeče režiserke.« Frédéric Mercier, Transfuge

»Romantična freska, ki prekipeva od energije in nostalgije. /…/ Ildikó Enyedi globoko zaupa v čarobnost filma. /…/ Kakšen dih svežega zraka!« Eric Neuhoff, Le Figaro