Fotografinja in vizualna umetnica Nan Goldin že od zgodnjih sedemdesetih let dokumentira intimno življenje prijateljev in umetnikov, vključno z lastnim, ter se tako poklanja ljudem in subkulturam, ki jih družba vse prepogosto stigmatizira.

Leta 2017 se je podala v boj proti družini Sackler, farmacevtskim gigantom in filantropom, ki so darovali milijone najprestižnejšim muzejem po vsem svetu. Nan Goldin, ki je tudi sama preživela zasvojenost z opioidi, je s svojo aktivistično skupino P.A.I.N. organizirala akcije, s katerimi so Sacklerjeve in njihovo več milijard dolarjev vredno podjetje obtožili odgovornosti za opioidno krizo. Vsa ta lepota in prelivanje krvi pripoveduje zgodbo Nan Goldin z njenimi lastnimi besedami, prepletajoč preteklost in sedanjost s pomočjo bogatega izbora fotografij in diapozitivov, arhivskega gradiva ter posnetkov akcij v nekaterih najpomembnejših muzejih.

nagrade
Benetke (zlati lev); National Board of Review (nagrada za svobodo izražanja, eden petih najboljših dokumentarcev leta); nagrada Združenja filmskih kritikov New Yorka za najboljši nefikcijski film; Stockholm (nagrada za najboljši dokumentarec); 

»Družba prikriva napačne stvari – in to uničuje ljudi.« Nan Goldin

Fotografinja in vizualna umetnica Nan Goldin že od zgodnjih sedemdesetih let dokumentira intimno življenje prijateljev in umetnikov, vključno z lastnim, ter se tako poklanja ljudem in subkulturam, ki jih družba vse prepogosto stigmatizira.

Leta 2017 se je podala v boj proti družini Sackler, farmacevtskim gigantom in filantropom, ki so darovali milijone najprestižnejšim muzejem po vsem svetu. Nan Goldin, ki je tudi sama preživela zasvojenost z opioidi, je s svojo aktivistično skupino P.A.I.N. organizirala akcije, s katerimi so Sacklerjeve in njihovo več milijard dolarjev vredno podjetje obtožili odgovornosti za opioidno krizo.

Vsa ta lepota in prelivanje krvi pripoveduje zgodbo Nan Goldin z njenimi lastnimi besedami, prepletajoč preteklost in sedanjost s pomočjo bogatega izbora fotografij in diapozitivov, arhivskega gradiva ter posnetkov akcij v nekaterih najpomembnejših muzejih.

»Moji filmi se običajno ukvarjajo s političnimi vprašanji. Spremljajo posameznike, ki se borijo za takšno ali drugačno idejo pravice ali odgovornosti. /…/ Delo Nan Goldin poznam že dolgo. Videla sem njene fotografije kraljic preobleke iz sedemdesetih let, a v pogovoru z njo sem pomen upodobljenih ljudi spoznala na drugačen način. /…/ Ko sva začeli z intervjuji – pri njej doma, običajno ob koncih tedna –, je vse skupaj hitro postalo zelo čustveno. To pa je vodilo do druge, bolj osebne plasti filma. /…/ Všeč so mi nekatere povezave, na primer prehod z akcije skupine P.A.I.N. v muzeju Guggenheim na podobe New Yorka na začetku osemdesetih let. Od uveljavljene umetnice, ki uporablja svoj vpliv za dosego cilja, do tega, kako je vstopila v svet umetnosti in kako se je razvijalo njeno delo.« Laura Poitras

»Vsa moja dela govorijo o stigmatizaciji, pa naj gre za samomor, duševno bolezen ali spol. Moje najzgodnejše fotografije so prikazovale kraljice preobleke v Bostonu na začetku sedemdesetih let, vendar se do okoli leta 1980 sploh nisem zavedala, da so dela politična. Maggie Smith, lastnica lokala, kjer sem pet let delala za šankom, je bila tista, ki je prepoznala politične podtone. /…/ Osredotočila sem se na družino Sackler, ker je šlo za ime, ki sem ga poznala. Imela sem jih za velikodušne filantrope, ki podpirajo umetnost, nad katero se navdušujem. Potem pa sem ugotovila, kako umazan je njihov denar. Izvedela sem, da prav oni proizvajajo in tržijo zdravilo, od katerega sem bila nekoč tudi sama odvisna. /…/ Misel, da smo uspeli vplivati na več milijard dolarjev vredno ameriško podjetje, mi je v ponos in veselje. /…/ Če bi film posnela sama, svoje zgodbe najbrž ne bi povedala na enak način, vendar je to Laurin film. Neverjetno velikodušna je bila pri tem, kako me je vključila v proces.« Nan Goldin

Laura Poitras je režiserka dokumentarnih filmov, novinarka in umetnica. Leta 2015 smo si lahko ogledali njen z oskarjem nagrajeni dokumentarec Citizenfour, sklepni del trilogije, v kateri je raziskovala učinke ameriške »vojne proti terorizmu« po 11. septembru. Prvi del, My Country, My Country, se je osredotočal na iraško vojno in je režiserki poleg nominacije za oskarja prinesel uvrstitev na tajni seznam teroristov ameriške vlade, drugi, The Oath (2010) o Guantánamu, pa je bil nagrajen za najboljšo fotografijo na Sundanceu in prejel dve nominaciji za nagrado emmy. S članki o ameriški Agenciji za nacionalno varnost (NSA), nastalimi na podlagi Snowdenovih dokumentov, je Laura Poitras prispevala k prestižni Pulitzerjevi nagradi za javno službo, ki sta jo leta 2014 prejela The Guardian in The Washington Post. Leta 2016 so v muzeju Whitney priredili umetničino prvo samostojno razstavo, serijo instalacij, ki so se osredotočale na tako imenovano vojno proti terorizmu. Dokumentarec Vsa ta lepota in prelivanje krvi je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala v Benetkah, kjer je prejel zlatega leva za najboljši film.

Laura Poitras je sprva nameravala posneti film o protestih proti podjetju Purdue Pharma, proizvajalcu opioidnega zdravila OxyContin, ki povzroča močno zasvojenost. Kampanjo proti podjetju v lasti milijarderske družine Sackler je organizirala skupina Prescription Addiction Intervention Now (P.A.I.N.), ki jo je ustanovila fotografinja Nan Goldin. Kmalu po tistem, ko je leta 2019 začela intervjuvati Nan Goldin, pa se je Laura Poitras odločila, da bo v ospredje svojega dokumentarca postavila umetničino življenje in delo.

»Laura Poitras je kot filmska ustvarjalka že dokazala svoje sposobnosti preiskovalne novinarke /…/. Tudi režiserkin izvrstni novi film zaznamujeta insajderski vpogled ter neposrednost, ki gledalca odpelje naravnost v središče dogajanja; toda Vsa ta lepota in prelivanje krvi njeno delo ponese v nove estetske višave in pretresljive čustvene globine. /…/ Že sama zgodba o aktivizmu Nan Goldin bi bila vredna filma. Prav tako tista o njenem umetniškem rojstvu in razcvetu. Zgodba o sestri vse to popelje v drugo dimenzijo. Način, kako sta Laura Poitras in Nan Goldin omenjene niti povezali in postavili na ogled, pa je destilacija, ki vas bo po vsej verjetnosti pretresla do temeljev. To je umetnost!« Sheri Linden, The Hollywood Reporter

»Odkar je Nan Goldin svojo grenko zgodbo prvič razkrila javnosti, jo je že večkrat delila z nami, vendar nikoli tako ganljivo kot v filmu Vsa ta lepota in prelivanje krvi.« Manohla Dargis, The New York Times

»/…/ prevzemajoče in globoko presunljivo delo osupljive inteligence in še večje čustvene moči. /…/ Največji kompliment filmu pa je, da je vreden Nan Goldin; ženske, katere besede so ravno tako brezkompromisne kot njena umetnost in katere umetnost razkriva najintimnejše in najranljivejše kotičke našega jaza.« Sophie Monks Kaufman, IndieWire

»Film, ki pripoveduje zgodbo posameznice skozi pol stoletja političnih, umetniških in kulturnih pretresov, je v mnogih pogledih Veliki ameriški roman v dokumentarni obliki. Delo, razdeljeno na sedem poglavij, bi zlahka razvrstili na prav toliko žanrov: to je elegija za izgubljeno generacijo in poziv k ukrepanju tukaj in zdaj; urgentno razkritje opioidne krize in intimna družinska drama o bremenu zlorabe; potopisno popotovanje skozi umetnost in ameriško zgodovino (sta res tako različni?) ter vojni film, postavljen na bojišče najslavnejših svetovnih muzejev.« Ben Croll, The Wrap

»Gre za zgodbo, naslikano v odločno analognih, fotokemično obdelanih barvah. Toda kako žalostne in zgovorne so videti; kako nam privabijo solze v oči in nas pripravijo do tega, da v uporu stisnemo pesti.« David Katz, The Film Stage

»Kjer toliko zvezdniških aktivistov ponuja zgolj puhlice, se Nan Goldin v razpravo vključi z zagnanostjo vseživljenjske, kamere vajene superzvezdnice. Naj govori, besni ali vejpa, Nan Goldin je edinstveno privlačna filmska junakinja.« Adam Nayman, The Ringer

»Film je v festivalske kroge vstopil kot politično obarvana različica znane zgodbe o velikem umetniku, iz njih pa izstopil kot edinstveno dejanje osebnega protesta. Nikakor se ne morem znebiti občutka pretresenosti. Komaj čakam, da si film ogledam še enkrat.« David Fear, The Hollywood Reporter

»Podobno kot pri /…/ Moonage Daydream se zdi, da je prepustiti besedo Nan Goldin edini pravi način, kako povedati njeno zgodbo. /…/ Slednja je resnično srce parajoča in Laura Poitras nam tega niti za trenutek ne dovoli pozabiti. /…/ Lahko bi rekli, da Vsa ta lepota in prelivanje krvi ni film za občutljivejše gledalce, vendar to ne drži. To je film za vse; ogledati bi si ga morali od začetka do konca, ga prebaviti in začutiti v najglobljih kotičkih duše; pustiti, da njegova vsebina vibrira v našem drobovju /…/. Filma ne morem opisati drugače kot – oprostite za izraz – prekleto vnetljivega. V njem ni kančka sramežljivosti. Niti za korak ne stopi nazaj. Počne natančno tisto, kar je Nan Goldin vedno počela: odgrne zaveso v svet, ki je bil vedno tam, a ga je družba zaradi tega ali onega razloga na vse načine skušala skriti. Zadene v jedro tistega, kar nas dela ljudi; v samo srž naših upov, strahov ter odnosov, v katere vlagamo. To je skupnost, umetnost in aktivizem v enem samem velikanskem zamahu, filtriranem skozi pogled ženske, ki je v svojih prizadevanjih tako neutrudna, da ne moreš drugače, kot da si na njeni strani. /…/ Hvaležna sem za ta film – in hvaležna Lauri Poitras, ker nam je tako brezkompromisno in neustrašno, z natančnostjo in zanesljivostjo čisto novega Hasselbladovega objektiva, pokazala perspektivo, ki povezuje umetnost in aktivizem, skupnost in ustvarjalnost.« Maggie Boccella, Collider