Julie se po najboljših močeh trudi vzgajati svoja otroka v predmestju, hkrati pa obdržati službo v luksuznem pariškem hotelu. Ko končno prejme povabilo na razgovor za delovno mesto, na katerega je že dolgo upala, izbruhne vsesplošna stavka v javnem prevozu. Vse se ustavi, zamude se kopičijo in krhko ravnovesje, ki ga je Julie vzpostavila, je nenadoma ogroženo … Socialna drama, posneta v slogu napetega trilerja, spremlja mater samohranilko, ki se v nenehni tekmi s časom bori za preživetje in boljšo prihodnost.

festivali, nagrade
Benetke (nagrada za najboljšo režijo in najboljšo igralko v sekciji Obzorja); cezar za izvirno glasbo in najboljšo montažo; Liffe (vodomec – posebna omemba); Les Arcs (nagrada za najboljšo igro in nagrada Cineuropa); Festival francoskega filma Colcoa (nagrada občinstva)

»Prezaposlena je socialna drama, h kateri sem na neki način pristopil kot k trilerju. Hotel sem, da bi vsakdanja dejanja postala vir napetosti. Glavna junakinja Julie živi na hitrem pasu, a ne ker bi bila vohunka ali agentka Cie, ampak preprosto zato, ker se kot mati samohranilka bori za boljše življenje. /…/ Julie je bojevnica. Zanjo so sprejemljiva vsa sredstva, kar vključuje tudi občasno prirejanje resnice. Je vsakdanja junakinja in želel sem prikazati vse njene plati: vidimo jo v družbi njenih dveh otrok, s sodelavci, prijatelji, na razgovoru za službo. Nikoli ni povsem ista ženska in prav vsota vseh nam pove, kdo v resnici je. Ima napake, zna biti sama sebi največja sovražnica in njena vztrajnost včasih spominja na trmoglavost. Je hkrati močna in krhka. /…/ Film se dogaja med veliko stavko, ki zajame vso državo in se razširi na vse sektorje. Vse se začne podirati, podobno pa doživlja tudi moja protagonistka. Želel sem, da bi individualni in kolektivni boj potekala vzporedno, gledalec pa bi na ta način razumel, da sta povezana, da pripovedujeta isto zgodbo in da je eden posledica drugega. Julie se je znašla v mrtvem kotu; sodi v kategorijo najranljivejših delavcev, za katere je stavka ali kakršna koli oblika predstavništva bolj ali manj nemogoča. Spomnil sem se pariških stavk leta 1995; takrat me je navdušilo, kako so Parižani in prebivalci predmestij pokazali solidarnost in na drugačen način poskrbeli, da je življenje v mestu teklo naprej: hodili so peš, štopali, si med seboj pomagali … Želel sem prikazati to vzdušje vsakodnevnega boja in predvsem solidarnosti.« Éric Gravel

Éric Gravel je kanadski scenarist in režiser, ki zadnjih dvajset let živi v Franciji. Leta 2017 je posnel celovečerni prvenec Nezlomljiva Aglaé (Crash Test Aglaé), Prezaposlena pa je njegov drugi celovečerni film.

»Režiser Éric Gravel se po celovečernem prvencu Nezlomljiva Aglaé (2017) v svojem drugem filmu spet vživi v krhkost in vzdržljivost glavne junakinje ter ustvari doživet prikaz posameznika oziroma posameznice, ujete v nepravično kolesje življenja, ob tem pa, ne brez ironije, poda pronicljiv komentar sodobne francoske družbe. Laure Calamy v glavni vlogi na svojih ramenih nosi vso težo filma – krhka in vzdržljiva. Njene oči so udrte, begave, zmedene, pretresene, utrujene, solzne, zaskrbljene in polne upanja. Izdih.« Tina Lešničar, Delo

»Gravel kar najbolj izkoristi energijo svoje izjemne glavne igralke /…/ in ustvari dih jemajoče delo; človeško dramo, ki tako izvrstno zrcali sodobno resničnost in aktualna družbena vprašanja, da zlahka vzbudi našo empatijo. /…/ Režiser po celovečernem prvencu Nezlomljiva Aglaé /…/ v povsem drugačnem slogu potrjuje svoje zanimanje in dar za osvetljevanje družbenih tem prek zanimivih ženskih portretov, pa tudi spretnost ob preoblikovanju pomembnih vprašanj v prepričljive in razburljive filmske pustolovščine.« Fabien Lemercier, Cineuropa

»Ko iz Julie naredi junakinjo, film nakazuje, da sodobno gospodarstvo vsakdanje življenje spreminja v divji boj ter da napredek, ki ga obljublja družba, še zdaleč ni nekaj običajnega, pač pa izjema – stvar izjemne drznosti, poguma, premetenosti in sreče. /…/ Prezaposlena, ki se tematike loteva z ostro analitično specifičnostjo, je eden najboljših filmov o delu v zadnjem času.« Richard Brody, The New Yorker

»Ta portret sodobnega dela se razvija z dih jemajočo napetostjo, ki spominja na filme bratov Safdie. Toda namesto med gangsterji in kokainom gonilno silo poišče v vsakdanjih obveznostih neke povsem običajne ženske /…/.« Beatrice Loayza, The New York Times

»Gre za izjemno dinamičen, intenziven film – na trenutke se zdi, kot bi gledali žonglersko predstavo z motorno žago, ki bo šla kmalu katastrofalno po zlu.« Wendy Ide, Screen Daily