Pariz, okrožje Les Olympiades. Émilie se zaplete s Camillom, ki ga privlači Nora, ta pa se spoprijatelji z Amber. Tri ženske in en moški. Prijatelji, včasih ljubimci, pogosto oboje ... Film Jacquesa Audiarda (Prerok, Rja in kost) je zgodba o ljubezni, seksu in prijateljstvu v času družabnih omrežij.

festivali, nagrade
Cannes (nagrada za najboljši soundtrack); Filmfest Hamburg (nagrada Art Cinema); Chicago (posebna omemba); Seville (nagrada za najboljšo igralko); pet nominacij za nagrado cezar

»Čisto na začetku je bila Moja noč pri Maud (Ma nuit chez Maud), ki je v meni vzbudila željo, da nekega dne posnamem film o ljubezenskem diskurzu, natančneje o vprašanju, kdaj in kako danes govorimo o ljubezni. V Rohmerjevem filmu se /…/ moški in ženska vso noč pogovarjata. Govorita o vsem mogočem: o sebi, Bogu, Pascalovi stavi, snegu, ki pada, življenju na podeželju, čaru katoliških deklet in tako naprej. Na koncu, ko so se pokazali in potrdili že vsi znaki vzajemne privlačnosti, bi se morala objeti in ljubiti, vendar se ne. Zakaj? Ker je bilo vse že povedano; zapeljevanje, erotika in ljubezen so bili v celoti izraženi z besedami. Karkoli drugega bi bilo odveč. Kako to poteka danes, ko se nam ponuja ravno nasprotno? Kaj se dogaja v dobi Tinderja in seksa na prvem zmenku? Ali je še mogoče govoriti o ljubezni? Da, seveda, kako bi lahko o tem dvomili. Toda v katerem trenutku nastopi ljubezen? Kakšne so besede, protokoli? To so vprašanja, ki jih raziskuje Pariz, 13. okrožje.« Jacques Audiard

»Pariz, 13. okrožje navduši, očara, pretrese. Audiard naslika portret pariške soseske, obdobja in generacije, hkrati pa raziskuje ponavljajoče se teme v svojem opusu.« Adrien Gombeaud, Positif

»Za Audiarda je Pariz, 13. okrožje opazen korak stran od njemu domačega žanra moških kriminalnih dram, kamor sodi na primer Prerok (Un prophète). Edino nasilje tu je ena sama (in to sijajna) klofuta v obraz. Režiserjeva nesentimentalno naravnana sodobna senzibilnost odlično ustreza zgodbi, polni malih krutosti, medtem ko protagonisti z zlomljenimi srci in iščočimi dušami prebudijo tudi njegovo občutljivo plat. Audiard je scenarij pisal skupaj z Léo Mysius in Céline Sciamma, briljantno scenaristko in režiserko filmov, kot sta Portret mladenke v ognju (Portrait de la jeune fille en feu) in Banda punc (Bande de filles). Junakinje Céline Sciamma so subtilno stkane, a močne in odločne protagonistke, s katerimi se lahko poistovetimo, posebej v obdobju krize.« Mark Keizer, AV Club

»Zrnata in evokativna črno-bela fotografija in multikulturna igralska zasedba prikličeta v spomin klasiko francoskega filma predmestja Sovraštvo (La Haine). Na neki način je Pariz, 13. okrožje duhovno nadaljevanje omenjenega filma, ki pokaže, kako bi mladostniki s pozabljenega obrobja lahko v svojih tridesetih končali v 13. okrožju. Morali bi le sprejeti prave odločitve, imeti malo sreče in verjeti v filmsko magijo.« Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter

»Igriv in hkrati ganljiv film o čustvih in privlačnostih v različnih geometrijskih postavitvah zapeljuje z razkošno črno-belo fotografijo, pa tudi estetsko domiselnostjo, ki prežema tako vsakdanje situacije kot številne čutne prizore, posnete z žgočo intenzivnostjo. /…/ Ta majhni, a poživljajoči film potrjuje, da ima Jacques Audiard kljub svojim devetinšestdesetim še vedno raje pustolovščine kot ponavljanje že znanih obrazcev. Gledalec se ob tem ne pritožuje.« Olivier De Bruyn, Les Echos

»Pariz, 13. okrožje daje besedo kulturni raznolikosti, ki sestavlja sodobno Francijo. Mladi imajo različne korenine in predstavljajo različne spektre seksualnosti. Film pokaže tudi domača okolja in družine protagonistov, kar dokazuje, da je kulturna in družbena integracija uspela kljub nekaterim populističnim parolam. /…/ Liki so univerzalni, v njih bi se lahko našli vsi mladi Francozi. V sebi združujejo težo, poezijo, nežnost, humor in lepoto.« Laurent Cambon, aVoir-aLire