So stvari, ki te izberejo, in tiste, ki jih izbereš. Kdo izbere koga v dvojcu oder – igralka? Kdo ko-mu bolj pripada? Življenje velikih igralk je, vsaj od zunaj, čudovito: odrske luči, sprejemi, šam-panjec; oboževalci, pisma občudovanja in rože, ki jih je včasih za celo cvetličarno. In potem jo lepega dne kje na stopnicah ali vratih garderobe ujame groza, ki se ji reče – upokojitev. Kar tako, nepričakovano; od kod, hudiča, se je vzela? Čas je, da sebi in drugim položi račune in se poslovi od stvari, ki so zanjo minile. Toda – ali so res? Saj ne moreš na ukaz nehati biti igralka, ko pa ti oder vendar pripada!

V avtobiografski pripovedi govori Polona Vetrih, igralka. Pripoveduje o svoji poklicni in življenjski poti, hkrati pa preizprašuje mehanizme, ki jim je podrejen gledališki svet, in vlogo posamičnega igralca znotraj tega kolesja, v katerem se ni vedno lahko znajti. Njena izpoved je neposredna, podana na način, ki briše meje med Polono igralko, ki v trenutku stika z odrom postane »nekdo drug«, in Polono upokojenko, ki brez rezerv in lažnih identitet razmišlja o svojih življenjskih odločitvah in poteh. Oder in življenje se zlijeta drug v drugega, upokojenka igra naprej.