Matthias se z dela v Nemčiji vrne v domačo vas v Transilvaniji, kjer se skuša ponovno vključiti v vzgojo svojega sina. Ko se lokalno podjetje odloči najeti delavce iz tujine, na dan privrejo frustracije, konflikti in strasti, ki tlijo pod površjem na videz mirne skupnosti … Film, postavljen v multietnično transilvansko vas, raziskuje, kako se človek sooča z neznanim v kriznih časih. Prvak romunskega novega vala Cristian Mungiu (4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, Matura) je svoj peti celovečerec premierno predstavil na festivalu v Cannesu.

»MRI preiskuje dileme današnje družbe: solidarnost proti individualizmu, strpnost proti sebičnosti, politična korektnost proti iskrenosti. Preizprašuje tisto atavistično potrebo po pripadnosti, po identifikaciji s svojo etnično skupino, svojim plemenom. Govori o naši naravni nagnjenosti k obravnavi drugih – bodisi pripadnikov druge etnične skupine, druge vere, spola ali družbenega razreda – z zadržki in sumničavostjo. To je zgodba o starih časih, ki jih dojemamo kot zaupanja vredne, in sedanjosti, v kateri vidimo kaos; o hinavščini in zlaganosti evropskega sistema vrednot, ki ga bolj oglašujemo kot udejanjamo. To je zgodba o nestrpnosti in diskriminaciji, o predsodkih, stereotipih, oblasti in svobodi. Zgodba o strahopetnosti in pogumu, o posamezniku in množici, o osebni in kolektivni usodi. Pa tudi o preživetju, revščini, strahu in mračni prihodnosti.

/…/ Nekdo mi je rekel, da bi se film lahko imenoval Evropa 2.0. Med snemanjem pa sem na eni od lokacij naletel na sliko iz poznega 19. stoletja z naslovom Jagnje božje. Zdelo se mi je, da bi bil tudi to dober naslov.« Cristian Mungiu

Cristian Mungiu (1968, Iași) velja za enega pomembnejših predstavnikov tako imenovanega novega vala romunskih režiserjev, ki je na začetku 21. stoletja Romunijo postavil na svetovni filmski zemljevid. Od prvega uspeha Cătălina Mitulescuja v Cannesu leta 2004 je kinematografija te bivše diktature doživljala uspeh za uspehom, od nagrade v sekciji Posebni pogled za Smrt gospoda Lazarescuja (Moartea domnului Lăzărescu) Cristija Puiuja in zlate kamere za Smo imeli revolucijo ali ne? (A fost sau n-a fost?) Corneliuja Porumboiuja do zlate palme, ki jo je iz Cannesa leta 2007 odnesel prav Mungiu s svojim drugim celovečercem 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (4 luni, 3 săptămâni și 2 zile). Na canskem festivalu sta bila premierno prikazana tudi režiserjev prvi celovečerec Occident (2002) in omnibus Zgodbe iz zlate dobe (Amintiri din epoca de aur, 2009), skupinski nastop mlajše generacije romunskih filmarjev, nastal na Mungiujevo pobudo. Režiserjev tretji celovečerni film Daleč za griči (După dealuri) je v Cannesu leta 2012 osvojil nagrado za scenarij in najboljši igralki, četrti, Matura (Bacalaureat), pa je leta 2016 prejel še tamkajšnjo lovoriko za najboljšo režijo. Mungiujev peti celovečerec MRI je premiero doživel v tekmovalnem programu festivala v Cannesu.

»Najnovejše delo pionirja romunskega novega vala in eden od spregledanih vrhuncev leta – briljantno izpeljani, globoko provokativni MRI /…/ – je imel o napetostih in sovraštvu, ki trenutno pestijo Evropo, najverjetneje povedati več kot katerikoli drug film v letu 2022.« Jonathan Romney, Najboljši filmi leta 2022, Screen Daily

»Film, ki nenehno spodbuja gledalčevo inteligenco in sodelovanje, je eden od avtorjevih umetniških vrhuncev; delo, ki je brez dvoma realistično, a se spogleduje z iracionalnim, višek pa doseže v izjemnem 17-minutnem prizoru na agori, posnetem v plan-sekvenci.« Jean-Dominique Nuttens, Positif

»Film, čedalje bolj osredotočen na napetost med kompleksnimi družbeno-ekonomskimi silami in preprostimi človeškimi čustvi, ki jih te vzbujajo, dobro znano migracijsko zgodbo mojstrsko obrne v atavistični pasijon o antagonističnih učinkih globalizacije na Evropsko unijo. Morda je zdaj pravi čas, da ponovim svojo nedavno cansko mantro: film je bolj zabaven, kot se sliši. K temu pripomorejo bridke podrobnosti Mungiujeve zgodbe, zlasti ko subvencije Evropske unije izbruhnejo v glavna žarišča, liki iz ozadja pa se prelevijo v nasilne antagoniste /…/. Mungiu z redko eleganco oriše zgodovino kraja in njegove kulturne delitve, pri tem pa zlovešče napoveduje prihodnost; v filmu, napisanem leta 2021, a neopazno postavljenem v leto 2019, nekateri najbolj zagrizeni rasisti o svojih šrilanških sosedih govorijo kot o ‘virusih’, katerih roke lahko prenašajo vse vrste neopredeljenih bolezni. A karkoli že se zgodi proti koncu filma, imamo občutek, da bo tisto, kar sledi, še veliko hujše.« David Ehrlich, IndieWire

»R.M.N. je Romunija, če ji odvzamemo samoglasnike, in v tem težaškem, mračnem in pedantno skonstruiranem filmu nam režiser Cristian Mungiu, zmagovalec Cannesa 2007, pove zgodbo o ksenofobiji, verski gorečnosti in splošni mentalni degeneriranosti sodobne Evrope. /…/ MRI je potrpežljivo zgrajena in režijsko vrhunsko izpeljana drama, ki osupne z dolgimi, natančno orkestriranimi sekvencami protimigracijskih protestov; tako avtentičnih prizorov ne bi bila sposobna zabeležiti marsikatera dokumentaristova kamera.« Simon Popek, Delo

»MRI je kompleksno in politično delo v duhu svojega časa, ki gledalca spodbuja k preizpraševanju samega sebe in sodelovanju pri pomembnih izzivih naše dobe.« Léo Ortuno, Bande à part

»Romunski režiser Cristian Mungiu se vrača z vrhunskim socialrealističnim vesternom, ki drži prst na nepredvidljivem utripu Evrope. /…/ Mungiu nam ponuja nekaj, kar se zdi kot sodobni vestern v slogu Johna Forda; zgodba o osamljenem, moralno pokončnem junaku, ki mora zaščititi zatirane, namazati zobnike kapitalizma in krščanstva ter nežno podučiti vaščane o napačnosti njihovih ravnanj. Zaradi močne protagonistke ter osrednjega moškega lika, ki je v drugem dejanju odrinjen na stranski tir, MRI v marsikaterem pogledu spominja celo na film Johnny Guitar Nicholasa Raya. In kot v omenjenem vesternu ima tudi tu junakinja lastne demone, s katerimi se mora spopasti. Vse skupaj se konča z vzklikom obupa, ko se Mungiu naposled odloči, da bo objektivnost za trenutek pustil ob strani in ponudil lasten provokativni in dvoumni pogled na paradoks v središču filma. Lahko vam zagotovim, da ne boste imeli pojma, kaj vse skupaj pomeni; in takšnega konca nikakor ne boste pričakovali. Gre torej za še en zelo poseben film tega izjemno nadarjenega in pronicljivega (ter strašansko jeznega) režiserja.« David Jenkins, Little White Lies

»Če si Cristian Mungiu /…/ izposodi sestavine pravljice (gozd, medvedi, božični čas …), to stori zato, da bi nas bolje potopil v bistvo stvarnosti, v razdeljenost romunske družbe.« Hubert Heyrendt, La Libre Belgique

»Čeprav je prvič zapustil Cannes brez nagrade, je režiserju uspel veliki podvig: v dve uri je strnil vse probleme naše zahodne družbe (brezposelnost, naraščajočo prekarnost, strah in posledično sovraštvo do tujcev) ter ustvaril močno filmsko gesto, kjer se čudovito dopolnjujeta naturalizem in pravljično vzdušje.« Thierry Chèze, Première