Zoja živi v skoraj čisto običajni družini: oče Paul dela v banki, mama Veronika potuje po svetu in prodaja čokoladne praline za dedkovo podjetje, starejša sestra Fien in brat Kas pa sta vsak po svoje smešna in nadležna. Zoja se ne doma ne v šoli ne počuti najbolje – šolski svet se ji zdi kot džungla, kjer vlada zakon najmočnejšega, zato med odmori raje čemi sama ob steni. Nekega dne pa se njeno življenje postavi na glavo. Oče se odloči, da ima dovolj vsakodnevne rutine: končno bo sledil svojim najstniškim sanjam in postal igralec! Družina njegovo odločitev sprejme z začudenjem – je Paul pregorel in potrebuje nekaj mesecev počitka? Je to morda kriza srednjih let? Kdo bo odplačeval kredit za ogromno novo hišo? Kaj si bodo mislili ljudje? Zoja je edina, ki se postavi na očetovo stran: skupaj z njim ostane doma. Kot prava trenerka in menedžerka ga spremlja na tečajih in avdicijah, dokler Paul ne dobi svoje prve vloge v reklami za veganske klobase!

»Vzgojili so me nekonformistični, prijetno neuravnovešeni starši, zato morda ni naključje, da me privlačijo liki, ki odstopajo od norme. Čeprav sem si tako kot Fien v zgodbi pogosto želela, da bi se moji starši ‘končno začeli obnašati normalno’, sem se naučila, da je lahko veliko lepote tudi v barvanju zunaj črt. A to ni lahka pot: znati moraš prenesti kritiko in obiti pasti ter se nato pobrati. /…/ V scenariju za film Moj oče klobasa sem prebrala, da ljudje nimamo priročnika, ki bi nas učil, kako ‘pravilno’ živeti. Če je dovolj ljubezni, z malo sreče vse pade na svoje mesto.« Anouk Fortunier

Anouk Fortunier (1989) je študirala novinarstvo in avdiovizualne umetnosti. Že v svojem kratkem filmu Drôle d’Oiseau (2015), s katerim je zaključila študij na bruseljski šoli za umetnost LUCA, raziskuje odnos med hčerko in očetom. Film je prejel številne mednarodne nagrade. Leta 2017 je posnela kratki dokumentarec Joris in se kalila kot asistentka produkcije pri filmu Čisto nova zaveza (Le tout nouveau testament, 2015) prominentnega belgijskega režiserja Jaca Van Dormaela. Izkušnje pri delu z otroki je nabirala kot mentorica otroške igre pri filmih Cargo (Gilles Coulier, 2017) in Zagros (Sahim Omar Kalifa, 2017), Moj oče klobasa pa je režiserkin celovečerni prvenec.

»Moj oče klobasa izhaja iz odbite premise (računovodja, ki se v krizi srednjih let odloči, da se bo vrnil k svoji prvi ljubezni, gledališču, in konča v televizijskem oglasu, oblečen kot veganska klobasa). Film je moderna pravljica o izgorelosti, poetična, a obenem zakoreninjena v realnosti. Namenjena je otroškemu in najstniškemu občinstvu, ki ga jemlje resno. Tovrsten pristop v zadnjem času odlikuje kar nekaj mladih flamskih režiserk, ki dokazujejo, da lahko mlada občinstva jemljemo resno, ter z veliko ustvarjalnosti prikažejo grenke in izredno sodobne tematike. /…/ Film naredi vtis, ker zmore občinstvu pogledati naravnost v oči, k temu pa pripomorejo tudi živahni igralski nastopi.« Aurore Engelen, Cineuropa