V času gospodarskega razcveta v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na razvitem italijanskem severu zraste najvišja stavba v Evropi. Na drugem koncu države se skupina mladih jamarjev spusti v podzemlje nedotaknjenega kalabrijskega krasa. Na planoti Pollino pred očmi starega pastirja – edine priče drznega podviga – sedemsto metrov pod zemeljskim površjem odkrijejo eno najglobljih jam na svetu, brezno Bifurto. Poetično popotovanje v neznano, kjer dobita čas in prostor povsem nov pomen. Obvezen ogled v kinu! Posebna nagrada žirije na festivalu v Benetkah.

nagrade
Benetke (posebna nagrada žirije); srebrni trak Nacionalnega združenja italijanskih filmskih novinarjev za najboljši zvok; Bruselj (nagrada žirije)

»Januarja 2007 me je župan kalabrijske vasi, kjer sem snemal film Štirikrat (Le quattro volte), peljal na ogled Pollina. ‘Videti morate čudeže teh gora!’ je dejal. Pripeljal me je do vrtače, kjer je bila v tleh le majhna razpoka. Bil sem zbegan, razočaran, župan pa je navdušen in ponosen v luknjo vrgel velik kamen. Pogoltnila ga je tema. Dno je bilo tako globoko, da ni bilo mogoče videti in slišati ničesar. To izginotje, ta odsotnost odziva je v meni vzbudila zelo močna čustva. Nenavadni kraj je ostal z menoj in me leta pozneje poklical nazaj, da bi ga raziskal in v tihi temi jame Bifurto zasnoval projekt. /…/ Iskanje nastopajočih je bilo izziv, saj jih ni preveč privlačila ideja, da bi bili opazovani. Hoteli so ostati v temi, pod zemljo. Všeč mi je bila zamisel, da bi delal z ljudmi, ki ne želijo snemati filma, ki nočejo biti videni. V jamarstvu je skorajda čutiti nagnjenje k porazu; v smislu, da ni zmagoslavja. Ni vrha gore, ki bi ga bilo treba osvojiti, kot v alpinizmu. /…/ V jami ne veš, kam greš. Ni določene točke, ki bi jo bilo treba doseči. Ko se raziskovanje konča, je to majhen poraz. Končna točka je običajno grd kraj; ozek, umazan in blaten. Vedno je prisotna nekakšna melanholija. /…/ Če uporabimo filmski izraz, bi lahko rekli, da jame predstavljajo popolni off-screen, tudi zato, ker se zdi večna noč, ki vlada v njih, najhujša sovražnica kamere. A kdor ljubi film, ve, da je tisto, kar ostaja zunaj kadra, tisto nevidno, njegovo najgloblje ‘bistvo’. Osuplja me naključje, da so se speleologija, film in psihoanaliza rodili istega leta, leta 1895. /…/ Luknja je film, namenjen ogledu na velikem platnu, v temi dvorane, skupaj z drugimi ljudmi. Občinstvo se potopi v isto snov kot jamarji.« Michelangelo Frammartino

»Ta dobesedno imerzivna, čutna izkušnja nas povsem prevzame /…/. Če so raziskovalci v Potovanju v središče Zemlje našli prazgodovino, pa gledalec po koncu Luknje spozna, da je doživel popotovanje v vrtoglavico časov, v razpoko, kjer je en svet umrl in se je rodil drugi.« Emiliano Morreale, La Repubblica

»Vsak posnetek je gosto, bogato vesolje, ki sprejema, kar snema, ne da bi to skušalo zapreti v okvire; ravno tako kot se film sam izmika ‘žanrskim’ opredelitvam (dokumentarni, igrani film). Njegov kod je fizičen in filozofski, deluje na čutno izkušnjo, misli, čustva: pred nami je nekaj neoprijemljivega in skrivnostnega, nekaj, kar se izkaže za razodetje.« Cristina Piccino, Il Manifesto

»Ta edinstvena, dih jemajoča rekonstrukcija italijanske jamarske odprave iz šestdesetih let prejšnjega stoletja je eden največjih dosežkov leta. /…/ Gre za vrhunsko stvaritev, ki navdušuje od začetka do konca in ki svojo neizmerno filozofsko globino nosi z občudovanja vredno lahkotnostjo. Režiser nam v duhu tematike pričara podobe, kakršne v kinu redko vidimo: vsako počasno razkritje mračnega podzemnega preddverja ali stene, polne stalaktitov, je prava paša za čute; nežna himna človeškim prizadevanjem in transcendentni, skrivnostni lepoti naravnega sveta.« David Jenkins, Little White Lies

»Frammartino s pomočjo minimalistične pripovedi daje temam filma podobo in obliko. Medtem ko speleologi raziskujejo in kartirajo brezno, vaščani v gozdu najdejo nezavestnega pastirja in ga odnesejo nazaj v njegovo preprosto kočo, da bi ga poskusili pozdraviti. Luknja je v nekem smislu pričevanje o človeškem napuhu, saj samozadovoljstvu naših lastnih začasnih struktur postavi nasproti neznansko globino del, ki jih je ustvarila narava.« Christopher Machell, CineVue

»Frammartino povezuje fizično z metafizičnim. Svet, kakršnega upodablja, je antologija konkretnih predmetov in neponovljivih trenutkov, ki so nekako prežeti z abstraktnimi, celo duhovnimi pomeni. /…/ Luknja, ki prikazuje obisk resničnega podzemnega sveta, nosi v sebi pridih mitologije, védenje o starodavnih skrivnostih in vraževerjih. Toda namesto da bi film oživljal zgodbe o Orfeju ali Perzefoni, išče njihove korenine v globinah dejanskega sveta. Dno jame ni metafora, temveč kraj, od koder metafore izvirajo.« A. O. Scott, The New York Times

»Luknja je blagodejen film, ki si ga je najbolje ogledati v mraku kinodvorane. Gre za imerzivno izkušnjo, katere užitek izhaja iz načina, kako Frammartino počasi gradi podrobnosti v delu pastirja in speleologov. Iz kina bi lahko odšli z globokimi mislimi o sodobnosti ter odnosu med naravo in človekom, vendar to ni potrebno. Več kot dovolj je ceniti lepoto zapletenega procesa, ki se razvija pred nami.« Lovia Gyarkye, The Hollywood Reporter

»Michelangelo Frammartino prikaže drzni spust v kalabrijsko jamo kot ganljivo meditacijo o minevanju časa /…/ Film noče posredovati sporočila ali podajati razlogov za nastanek; vabi nas k razmišljanju o nečem onkraj minevanja časa.« Peter Bradshaw, The Guardian