Leta 37 pred našim štetjem se mladi Ilir Volsus pridruži rimski enoti na nevarnem potovanju v eno najmračnejših regij cesarstva. Na videz preprosta naloga pobiranja davkov se sprevrže v napeto srečanje z domnevno pokorjenimi ilirskimi plemeni … Hrvaški režiser nam skozi oči mladega Ilira prikaže neusmiljen arhaični svet, ki nam je bliže, kot bi pričakovali.  

»Osebna strast ter zanimanje za zgodovino, arheologijo, genetiko in antropologijo sta me spodbudila k razmisleku o lastni identiteti, pa tudi o identiteti širše skupnosti, ki ji pripadam. Film je nastal iz radovednosti: v čem se razlikujemo od ljudi, ki so naseljevali balkanski prostor pred dvema tisočletjema, in v čem smo jim podobni? Koliko njihove miselnosti in kulture smo podedovali – če sploh kaj? Skušal sem obuditi naše (po vsem sodeč) sorodnike: njihove strahove, upe, sovraštva in ljubezni. Namen filma je gledalcu ponuditi izkušnjo potovanja skozi čas; omogočiti mu skoraj dokumentaren vpogled v zgodovinsko, civilizacijsko in kulturno oddaljene posameznike in skupnosti, ki pa so nam geografsko in občečloveško blizu. /…/ Že od vsega začetka je bilo jasno, da nočemo posneti fantazijskega akcijskega spektakla, ampak smo se namesto tega odločili za naturalističen pristop in ustvarili zgodovinsko dramo nekoliko počasnejšega tempa, utemeljeno na znanstvenih dejstvih. /…/ Glede na to, da smo bili prvi, ki smo se lotili filma o Ilirih v kontekstu popkulture – in to ne samo na Hrvaškem, ampak na vsem svetu –, smo skušali obdobje poustvariti karseda natančno in verodostojno. /…/ Ključno vlogo je odigral akademik Ranko Matasović, ki je z znanstveno metodo rekonstruiral ilirski jezik, v katerem govorijo naši liki.« Simon Bogojević Narath

»To je prvi film z dialogi v ilirščini, starodavnem jeziku, ki ga nihče več ne govori in o katerem vemo zelo malo, saj nimamo ohranjenih besedil. Posnetih je bilo seveda več filmov, v katerih so igralci govorili v izumrlih jezikih. Spomnimo se na primer Kristusovega pasijona (The Passion of the Christ) Mela Gibsona, kjer se pogovarjajo v aramejščini in latinščini, pa filmov in serij, v katerih lahko slišimo povsem izmišljene jezike, recimo klingonščino. Nisem pa še videl filma, posnetega v jeziku, ki je zares obstajal, a imamo o njem premalo podatkov, da bi lahko zanesljivo vedeli, kakšno besedišče in slovnico je imel. Ilirščina, ki jo govorijo v našem filmu, je tako v nekem smislu na pol poti med aramejščino in klingonščino. /…/ Je plod domišljije in intuicije, vendar ima svojo slovnico, ki so jo igralci izvrstno osvojili. /…/ Slovnica je preprosta, nekakšna mešanica med indoevropščino in albanščino, prav tako pa tudi besedišče, ki sem ga rekonstruiral za potrebe dialoga.« Ranko Matasović, indoevropeist in splošni jezikoslovec

Simon Bogojević Narath je znan predvsem kot avtor animiranih in eksperimentalnih filmov. Za animirani kratkometražec Morana je bil nagrajen na festivalu v Annecyju, za Levijatan pa v Clermont-Ferrandu. Illyricvm je njegov prvi igrani celovečerec.

»Illyricvm gleda v ogledalo zgodovine in išče odsev sedanjosti. Pomemben zgodovinski in etnografski artefakt. /…/ Eden najbolj ambicioznih hrvaških filmov sploh.« Marko Njegić, Slobodna Dalmacija

»/…/ Illyricvm je izjemno pomemben artefakt, pričevanje o zgodovinskih sledeh, ki so jih pustili Iliri, ter poskus rekonstrukcije in strnitve naših spoznanj o njih, in sicer v obliki igranega filma. Narathov pristop je detajliran, etnološki in osnovan na raziskavah na podoben način, kot sta to počela Mel Gibson v filmu Apokalipto (Apocalypto) ter Robert Eggers v Čarovnici (The Witch) in Severnjaku (The Northman). /…/ S historiografskega in etnološkega vidika je Illyricvm izredno zanimiv film, posebej v sijajno prikazanih podrobnostih, kot so na primer številni bogovi, h katerim so Iliri molili; interakcije Ilirov s Kelti in Rimljani; dejstvo, da so Latinci v rimski vojski predstavljali manjšino, večino pa latinizirani pripadniki drugih narodov; pomen živinoreje in trgovine za Ilire; in to, da so bitke včasih ali morda celo večinoma potekale med ‘vojskama’, ki sta šteli deset ali dvajset ljudi. Nekatere podrobnosti, ki nam jih Narath spretno servira v ozadju, so znane, a zanimive (na primer tista, da se je v latinščini veliko psovalo in preklinjalo, po potrebi celo v verzih); nekatere so bile spregledane, a so se kot elementi politične ekonomije obdržale še dolgo po antiki (jemanje talcev in trgovina s sužnji); spet tretje pa bodo morda veliko razodetje za tiste, ki niso ravno strokovnjaki za ilirsko zgodovino in običaje (na primer dejstvo, da so Liburni živeli v matriarhatu). /…/ Če poleg vsega upoštevamo, da se je Narath lotil povsem neraziskane teme, in to z minimalno razpoložljivega gradiva, potem njegov poskus realistične rekonstrukcije zgodovine postane vrednost zase in mu prinese dodatne točke za pogum.« Marko Stojiljković, Zona filma – portal Hrvatskog društva filmskih kritičara