France de Meurs je na videz neuničljiva televizijska novinarka, katere kariera, zasebno življenje in psihološka stabilnost se zamajejo, potem, ko na prometni pariški ulici neprevidno zapelje v mladega dostavljavca na mopedu. France je zgodba o zvezdniški novinarki 24-urnega informativnega kanala ter o svetu, ki ga je vrgla s tečajev »vzporedna resničnost« medijev in družabnih omrežij. Film z Léo Seydoux v naslovni vlogi je posnel vedno nepredvidljivi Bruno Dumont.

»V France se bolj kot kadarkoli prej posvečam sodobnosti v urbanem okolju in kulturi današnje buržoazije. Večina mojih filmov se dogaja na podeželju, saj me zanima človeška narava. Tokrat pa govorim o nečem veliko bolj cerebralnem – o medijih, eliti. Moti me, kako si intelektualna elita nadeva masko poštenja in moralnosti, čeprav je odgovorna za najslabše stvari v naši družbi – predvsem za odtujenost ljudi, ki jo lahko deloma pripišemo tudi množičnim medijem. /…/ Medijska industrija je množična industrija, ki neskončne in prikrite možnosti fikcije izkorišča za svoje cilje: medijska resničnost v novicah ni več tako zelo resnična – čeprav se izdaja za takšno –, saj je oblikovana tako, da resničnost vzame zgolj kot izhodišče za nekakšno ‘polresničnost’, ki postane nova realnost sveta. Moč medijev je podvržena slabostim vsake moči, ali z drugimi besedami, podleže vsem ‘transfiguracijam’ resničnosti. Način, kako novinarji pri tem sodelujejo, je tragičen in hkrati herojski, saj gre za človeški del znotraj ideološkega in trgovskega industrijskega sistema. Iskrenost novinarjev je pogosto boleče gledati, saj so tako temeljito prevzeli obliko svoje funkcije, da še vedno verjamejo, da so svobodni – kljub temu da so v etru prav zaradi prilagajanja sistemu, ki jih zaposluje. /…/. Ves ta medijski teater, pa tudi zvezdniški sistem, ki ga ustvarja s svojo televizijsko ‘kinematografičnostjo’ in ‘filmogeničnostjo’, veliko pove o sedanjosti, o vzporednem svetu realnosti ter o vsakem izmed nas, ki v njem sodelujemo. Kako čudovita tema za film! Čudovita, ker se tu – tako kot v filmski umetnosti – imaginarno razliva v resničnost, še posebej pa zato, ker se ljudje tej ideji še vedno upirajo! France de Meurs uteleša novinarsko zvezdo medijskega sistema, pravo filmsko junakinjo, tragično vest, vso razsvetljeno, povsem človeško. /…/ France predstavlja vsakogar izmed nas. Uteleša naš skrajni narcisizem, našo skrajno podlost, a tudi sposobnost, da se spremenimo. Besede, ki jih pove na koncu, so skoraj kot citat Charlesa Péguya: da namreč sreča ni nekaj, kar se bo zgodilo jutri, ampak nekaj, kar se dogaja zdaj. Milost je treba iskati v tem trenutku. France ne verjame več v politične utopije, še manj v religijo. Mislim, da je njen lik zelo sodoben. /…/ Z vsakim projektom se skušam ponovno iznajti, hkrati pa se mi zdi, da vedno znova snemam isti film. Prav zato skušam vsakič namenoma posneti drugačen film: ker vem, da bo isti.« Bruno Dumont

Bruno Dumont (rojen leta 1958 v francoskem mestu Bailleul) je od leta 1986 posnel številne televizijske oglase, kratke in celovečerne filme. Velik kritiški odziv mu je prinesel že celovečerni prvenec Jezusovo življenje (La vie de Jésus, 1997), premierno prikazan v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu, kjer je prejel prestižno nagrado zlata kamera. Avtor zahtevnih, silovitih in edinstvenih filmskih del se je v Cannes vrnil že leta 1999 s filmom Človečnost (L’humanité), ki je prejel veliko nagrado žirije ter nagradi za najboljšega igralca in igralko. Leta 2003 je zapustil francoski sever in v kalifornijski puščavi posnel film ceste Twentynine Palms, ki se je uvrstil v uradno selekcijo festivala v Benetkah. Leta 2006 je v Cannesu znova prejel veliko nagrado žirije za film Flandrija (Flandres), brutalno upodobitev vojnega pustošenja, ki smo si jo lahko ogledali tudi na Liffu. Za film Hadewijch, hipnotično študijo o možnostih in posledicah, ki jih prinaša absolutna ljubezen do boga, je leta 2009 na festivalu v Torontu prejel nagrado filmskih kritikov FIPRESCI. Leta 2011 je Dumont v sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu predstavil film Hors Satan, leta 2013 pa je bilo v tekmovalni program berlinskega festivala uvrščeno njegovo biografsko delo Camille Claudel 1915. V letu 2014 je Dumont, ki se je pred tem uveljavil predvsem kot režiser resnih, mračnih filmov o surovih plateh človeške narave, presenetil z odštekano štiridelno komično televizijsko miniserijo Mali Quinquin (P’tit Quinquin), v kateri skozi oči malega navihanca Quinquina opazujemo nenavadno policijsko preiskavo bizarnih umorov na francoskem podeželju. Serija je bila še pred televizijskim predvajanjem premierno prikazana na festivalu v Cannesu, videli pa smo jo lahko tudi na Liffu. Štiri leta kasneje je režiser posnel nadaljevanje z naslovom Coincoin in ekstraljudje (Coincoin et les z’inhumains, 2018). Na našem rednem sporedu smo si nazadnje lahko ogledali Mirni zaliv (Ma Loute, 2016), burleskno krimikomedijo z Juliette Binoche in Fabricem Luchinijem, premierno prikazano v uradnem programu festivala v Cannesu. Leta 2017 se je Dumont z muzikalom Jeannette, l’enfance de Jeanne d’Arc uvrstil v cansko sekcijo Štirinajst dni režiserjev, dve leti kasneje pa mu je nadaljevanje Jeanne na istem festivalu prineslo posebno omembo žirije v sklopu Posebni pogled.

»France je zgodba o možni razpoki v stari vladavini spektakla ter o melanholičnem gnusu ženske, ki skozi to razpoko razmišlja o lastni praznini. Slika enkrat za spremembo vidi samo sebe – in vidi se, kako joče.« Yal Sadat, Cahiers du Cinéma

»Ta psihološka študija fiktivne priljubljene voditeljice informativnih oddaj se morda začne konvencionalno, vendar se kvazi napad na medije in njihove pohlepne odjemalce s pomočjo režiserjevih dolgih premorov in krutih preobratov hitro in zanesljivo obrne v oster komentar tako monotonije kot čustvenega tveganja, povezanih z življenjem na očeh javnosti.« John Waters, Najboljši filmi leta 2021, Artforum

»France ni toliko satirična kritika sodobnih medijev kot raziskovanje današnjega stanja, ki ga krojijo manipulativne digitalne tehnologije; mehanizmi spektakla, ne tako zelo drugačni od filma samega. Kaj torej pomeni biti zvezda takšne predstave, se sprašuje Dumont. Kako v tako očitni fikciji posredovati resnično izkušnjo in pristna čustva? Ko se France na vrhuncu slave zaleti v dostavljavca na mopedu po imenu Baptiste, potone v niz čustveno napetih osebnih preizkušenj, prikazanih na skrajno absurden način. Vendar njene solze ostajajo, ne kot cinični izraz nepristnih čustev, temveč kot izrazito filmski znaki strastne notranjosti; notranjosti, ki vztraja kljub trikom sodobnega sveta, njegovi neskončni premetenosti.« Beatrice Loayza, Notebook

»Bruno Dumont, ki se spušča z gore s svojimi razglašenimi desetimi zapovedmi, ne prizanaša gledalcu (‘najslabše je najboljše’), obsojajoč vsesplošno mistifikacijo, pri čemer je novinarstvo zgolj (samo)manipulirani glasnik v panorami z apokaliptičnim pridihom. Medtem ko na površju izžareva nekakšno luksuzno lepoto, film (hkrati fikcija in esej) subtilno posreduje metafizično sporočilo o krivdi in odpuščanju. Misel se je v Dumontovi filmografiji pojavila že večkrat, vendar je njena globlja poanta tokrat zelo dobro skrita pod precej nihilističnim površjem, ki nam nastavlja še posebej trpko ogledalo. A kot na koncu poudari France de Meurs, zdaj osvobojena svoje preteklosti: ‘Moje delo je moje delo. Sprejemam ga. Obstaja samo še sedanjost.’« Fabien Lemercier, Cineuropa

»Tudi ko se ukvarja z vizualnim žargonom medijev, se Dumont še naprej osredotoča na tisto, kar ga je vedno najbolj zanimalo: na vidike dogodka, ki presegajo njegove situacijske ali zgodovinske vzroke – tisto, kar je Deleuze v delu Charlesa Péguya (ki ga je Dumont zdaj priredil že dvakrat) imenoval ‘misterij sedanjosti’ ali kar je sam Péguy opisal kot ‘notranje’. /…/ ‘Obstaja samo še sedanjost. Tukaj in zdaj,’ reče France proti koncu filma v tako presenetljivem in neizogibnem ponovnem združenju, kakršno je bilo tisto na zaključku Žeparja (Pickpocket, 1959); ‘Pozabite na vsa pričakovanja.’ In ko se Dumont še zadnjič približa obrazu Lée Seydoux, nas spomni, da je navzočnost milost.« Lawrence Garcia, Cinemascope 

»Dumontovi filmi se tako kot filmi Piera Paola Pasolinija ukvarjajo z obliko duhovnosti, ki ni religiozna, a je kodificirana v krščanski ikonografiji. Prav ta lastnost njegovim likom dopušča možnost odrešenja, tudi ko zagrešijo najbolj okrutne zločine. Francoska družba, ki jo režiser prikazuje, empatijo producira za privabljanje gledalcev, grehi (tj. javni škandali) so odpuščeni v štiriindvajsetih urah novičarskega cikla, vrednotam pa je bil odvzet pomen. /…/ Film se sprašuje, kaj bi pomenilo doživljati duhovno krizo v svetu brez duhovnosti.« Giovanni Marchini Camia, Sight & Sound