Po divjem prepiru z materjo petintridesetletni Margaret, ki ima že dolgo zgodovino nasilnega vedenja, sodišče izreče strogo prepoved približevanja: tri mesece se družinski hiši ne sme približati na manj kot sto metrov. A ločitev le še okrepi njeno željo, da bi bila bližje svoji družini, in tako se začne vsak dan vračati k črti, ki je ne sme prestopiti … V filmu, ki kot njegova eksplozivna glavna junakinja pogosto menja razpoloženje, švicarska režiserka Ursula Meier spretno ruši stereotipe o ženskem nasilju.

»Izhodišče je bila želja povedati zgodbo o nasilni ženski, o ženskem nasilju. Stéphanie Blanchoud, s katero sem napisala scenarij, ima izkušnje z boksom in je na temo že napisala gledališko igro. Nasilje je v filmih običajno prikazano prek moških protagonistov, če pa že gre za ženske, so to večinoma najstnice. V takšnih primerih je nasilje pogosto povezano tudi s temami, kot so droge in prostitucija. Mene to ni zanimalo. Spraševala sem se, kako naj prikažem nasilen ženski lik, ne da bi mi bilo treba preveč pojasnjevati. Nato sem zgodbo povezala z družino, saj nas ta oblikuje kot posameznike. Poleg tega nisem želela govoriti o nobeni drugi družbeni ali politični temi. /…/ Na začetku filma vidimo, kako družinski člani Margaret izženejo iz hiše. Ta uvodni prizor, v katerem je iztrgana iz družinskega ‘kroga’, je nekakšen ‘veliki pok’, ki sproža valove nasilja skozi ves film, poganja pripoved in ji daje vso napetost. V večini filmov je srečanje med liki tisto, kar žene zgodbo naprej, v Črti pa dinamiko ustvarja prav razdalja med glavno junakinjo in ostalimi člani družine. /…/ Ta črta, natančno določena meja, ki Margaret loči od družinskega doma, zanjo postane ovira tako v dobesednem kot prenesenem pomenu, s tem pa središče vseh napetosti.« Ursula Meier

Ursula Meier (1971, Besançon, Francija) je študirala filmsko in televizijsko režijo na Institutu des Arts de Diffusion v Belgiji. Njen diplomski film Le Songe d’Isaac je bil leta 1994 nominiran za oskarja za najboljši kratkometražec. Po študiju je kot asistentka sodelovala pri dveh filmih Alaina Tannerja ter zrežirala nekaj odmevnih kratkih del. Leta 2002 je uspešno debitirala s celovečercem Des épaules solides, ki ga je za serijo Masculin Féminin posnela po naročilu televizijske hiše Arte. Film je dosegel mednarodni uspeh, a odločilen preboj ji je prineslo leto 2008, ko je bil njen drugi celovečerec Dom (Home) premierno prikazan v sekciji Teden kritike na festivalu v Cannesu. Film o čudaški družini, ki živi poleg zapuščene avtoceste, je kasneje prejel tri švicarske filmske nagrade, tri nominacije za cezarja in bil izbran kot uradni švicarski kandidat za oskarja. V vlogi matere in očeta sta nastopila Isabelle Huppert in Olivier Gourmet, enega izmed njunih otrok pa je odigral mladi Kacey Mottet Klein. Prav z njim v mislih se je Ursula Meier lotila pisanja scenarija za svoj tretji celovečerec, Otrok iz zgornjega nadstropja (L’enfant d’en haut, 2012), zgodbo o fantu, ki živi s starejšo sestro (Léa Seydoux) v senci luksuznega smučarskega središča v švicarskih Alpah. Film je prejel srebrnega medveda na Berlinalu, nominacijo za nagrado spirit v kategoriji najboljši tuji film, nominacijo za cezarja za najboljšega igralca, tako kot Dom pa je osvojil tudi tri švicarske filmske nagrade ter predstavljal Švico na podelitvi oskarjev. Leta 2018 je bil v sekciji Panorama Berlinskega filmskega festivala prikazan Dnevnik mojih misli (Journal de ma tête). Film Črta je svetovno premiero doživel v glavnem tekmovalnem programu Berlinala.

»V tem hibridu družinske drame in screwball komedije se Valeria Bruni Tedeschi znova dokaže kot igralka-avtorica, osupljivo utelešenje čustvenega kaosa /…/, ki mu v sodobni kinematografiji ni para. Čeprav ji je v Črti /…/ dodeljena stranska vloga, se zdi, da vsa zmeda, nesporazumi in hrup, ki preplavljajo platno, izvirajo iz njene osebnosti. /…/ Kot zanjo velja skoraj vedno, ni jasno, kje se začne igralka in kje konča lik. /…/ Ursula Meier /…/ v svoji novi družinski pravljici skoraj vse like spravi v živalsko stanje, v katerem običajno delujejo njeni filmi. /…/ Črta, ki ponosno oznanja svoj status kipeče drame, deluje z velikim zanosom, pri visokih decibelih. Zaradi glasnega šuma v ozadju ni jasno, ali liki jočejo ali se zvijajo od smeha, ali glasba divje zveri pomirja ali jih razburja. Režiserka nam pripoveduje o ranah, ki se (ponovno) odpirajo, še preden so se lahko zacelile; o angelih varuhih, ki morajo spoštovati prepoved približevanja in zato paziti, da ne prestopijo tanke modre črte, ki na razdalji sto metrov obdaja hišo tisočerih krikov. /…/ Ursula Meier je vrvohodka, ki stopa po tanki meji med prekipevajočo dramo in odštekano komedijo. Tako kot v najboljših trenutkih svoje filmografije je podobna deklici, ki skuša razumeti nori svet odraslih: zdi se, da nič nima smisla, da nihče ni pri zdravi pameti – in vendar vsak element na koncu najde kotiček, kjer lahko mirno zadiha.« Víctor Esquirol, OtrosCines

»Francosko-švicarska režiserka /…/ potrjuje svoje mojstrstvo pri upodabljanju globoke ambivalentnosti čustvenih vezi, ljubezni in ran, teže preteklosti, kesanja in odpuščanja. Film raziskuje široko paleto spremenljivih razdalj, kjer ogenj srca vre pod ledeno plastjo brazgotin, v paradoksalni mešanici nagonskih čustev, neizrečenih besed, pogledov in mej, tako vidnih kot nevidnih. /…/ Izvrstni scenarij /…/, celotna ženska igralska zasedba in izostreni občutek za realističen prikaz človeških čustev – od živalskosti do duhovne privzdignjenosti – dajejo filmu zgoščenost in pristnost, povsem v skladu z ‘antipsihološkim’ slogom, ki sam sebi namenoma postavlja meje.« Fabien Lemercier, Cineuropa

»Tako kot je Dom zasnovala z mislijo na Isabelle Huppert, je Ursula Meier Črto napisala za Valerio Bruni Tedeschi – in italijansko-francoska zvezdnica izvrstno upodobi zapletenost tega sebičnega in pogosto otročjega lika. /…/ Režiserkin humanizem nas prevzame, vendar ni mogoče zanikati, da film naredi takšen vtis predvsem po zaslugi belgijske igralke, pevke in dramatičarke Stéphanie Blanchoud, ki je sodelovala tudi pri pisanju scenarija. /…/ Igralka je morda videti drobna, a v vlogo vnese izrazito telesnost: s pristriženimi lasmi, divjimi očmi in oprijeto spodnjo majico izžareva skoraj moško energijo, podobno tisti, ki jo je oddajala Agathe Rousselle v lanskem Titanu /…/. « Peter Debruge, Variety

»Prevzemajoča, vznemirljiva, a nepričakovano sočutna drama o disfunkcionalni družini. /…/ Lahko se zgodi, da se bo Črta vpisala v tisto posebno filmsko tradicijo, kamor sodijo filmi Pet lahkih komadov (Five Easy Pieces) Boba Rafelsona, Fingers Jamesa Tobacka in Učiteljica klavirja (La pianiste) Michaela Hanekeja – zgodbe o ceni resnega študija glasbe ter bolečini kot toksičnem in pogosto neprepoznanem stranskem proizvodu.« Peter Bradshaw, The Guardian