»Vsak po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah!« Karl Marx

Manekenski par Carl in Yaya je povabljen na luksuzno križarjenje. Medtem ko ustrežljiva posadka skrbi za zbirko bajno bogatih potnikov, zapiti kapitan tiči v svoji kabini in posluša Internacionalo. A pripravlja se nevihta in med slavnostno večerjo s sedmimi hodi se potnikov loti huda morska bolezen … Švedski satirik Ruben Östlund (Višja sila, Kvadrat) svoje strupene bodice tokrat uperi v svet visoke mode in ekonomsko privilegiranih ter ustvari divje zabavno farso, v kateri se razredna hierarhija obrne na glavo in razkrije tržna vrednost lepote. Zlata palma na zadnjem festivalu v Cannesu.

nagrade: Cannes (zlata palma, nagrada CST za zvok); Sarajevo (otvoritveni film)

»Gre za izraz, ki se uporablja v kozmetični industriji. Prijateljica je na neki zabavi sedela poleg estetskega kirurga, ki je po hitrem pogledu na njen obraz rekel: ‘O, imate precej globok trikotnik žalosti ... ampak z botoksom lahko to popravim v petnajstih minutah.’ Govoril je o gubi med njenimi obrvmi. V švedščini se ji reče ‘guba skrbi’ in nakazuje, da je človek v življenju veliko prestal. Zdelo se mi je, da to pove nekaj o obsedenosti našega časa z videzom in da je notranje blagostanje danes nekako drugotnega pomena. /…/ Videz je ena temeljnih stvari, s katerimi se moramo ljudje ukvarjati. Naš videz vpliva na vsako družbeno interakcijo. Dejstvo, da ima tako ključno vlogo v družbi, predstavlja nekakšno univerzalno neenakost, čeprav se po drugi strani lahko rodiš lep ne glede na svoje poreklo, kar lahko v razredni družbi uporabiš za vzpon po družbeno-ekonomski lestvici. /…/ Kot pri vseh svojih filmih izhajam iz opazovanja človeškega vedenja. Veliko prizorov v Trikotniku žalosti je povezanih s kakšno sociološko študijo ali anekdoto, ki se mi je zdela zanimiva z behaviorističnega vidika. Še posebej me je pritegnila študija, pri kateri so znanstveniki, ki so opazovali zebre v afriški savani, poskušali ugotoviti, zakaj je njihov kožuh črno-bel. Ali ne bi bilo bolje, če bi bil peščene barve kot okolica? Preučevanje posameznih zeber se je izkazalo za skoraj nemogoče, saj so se izgubile v čredi. Eno od zeber so zato označili z rdečo piko. Toda žival je zaradi pike izstopala in lev jo je skoraj takoj ujel. Raziskovalci so hitro dojeli, da črno-beli vzorec ni namenjen zlivanju z okoljem, temveč zlivanju s čredo. Potegnili so vzporednice z ljudmi in razkrili nekaj zelo zanimivega o modni industriji: s pomočjo oblačil se poskušamo skriti v družbeni skupini, ki ji pripadamo. Oblačila so naša kamuflaža. Samo pomislite, kako nas skrbi, ko se odpravljamo na kakšno elegantno večerno zabavo; resnično si ne želimo biti preveč ali premalo urejeni. Če se oblečemo narobe, se počutimo izpostavljene.« Ruben Östlund

Švedski režiser Ruben Östlund (1974, Styrsö) se je uveljavil kot eden najbolj samosvojih in drznih skandinavskih filmskih ustvarjalcev novega tisočletja. Je neusmiljen raziskovalec človeškega vedenja, znan po pikrem humorju in dolgih posnetkih, pa tudi učinkoviti uporabi računalniških programov za obdelavo slik. Kariero je začel v devetdesetih letih z amaterskimi smučarskimi filmi in kmalu pobiral nagrade na najpomembnejših svetovnih festivalih. Za svoj celovečerni prvenec Kitarski mongoloid (Gitarrmongot, 2004) je prejel nagrado FIPRESCI v Moskvi, mednarodno priznanje pa mu je prinesel drugi celovečerec Nenamerno (De ofrivilliga, 2008), premierno prikazan v canskem sklopu Posebni pogled. Dve leti kasneje je bil za kratki film Incident pred banko (Händelse vid bank, 2009) nagrajen z berlinskim zlatim medvedom, za svoj tretji celovečerec Igra (Play, 2011) pa je poleg nagrade coup de coeur v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev prejel nominacijo za nagrado LUX in najvišje skandinavsko priznanje, nagrado Nordijskega sveta. Vse omenjene filme smo si lahko leta 2014 ogledali v sekciji Posvečeno Ljubljanskega filmskega festivala. Mednarodni preboj je Östlund doživel leta 2014, ko je v canskem sklopu Posebni pogled osvojil veliko nagrado žirije za Višjo silo (Turist/Force Majeure, 2014), zgodbo o družini na smučarskih počitnicah, katere na videz popolni svet do temeljev pretrese nepričakovani dogodek. Poleg omenjenega filma smo v Domžalah predvajali tudi Kvadrat, satiro, postavljeno v svet sodobne umetnosti, ki je Östlundu prinesla prvo zlato palmo v Cannesu in prvo nominacijo za oskarja. Trikotnik žalosti je po režiserjevih besedah »zadnji del nenačrtovane trilogije o stanju sodobnega moškega, ki se je začela z Višjo silo in nadaljevala s Kvadratom«. Gre za avtorjev šesti celovečerec, prvi film v angleškem jeziku in njegovo drugo delo, nagrajeno s cansko zlato palmo. 

»[Trikotnik žalosti] je kritika korporativne kulture, hipokrizije družbenih medijev, razredne družbe, fiktivne enakopravnosti spolov in norm, pa tudi površinske ter lažno ozaveščene modne industrije, ki si izkoriščevalsko prilašča in sprevrača vzorce ter prodaja cinizem, zamaskiran v optimizem. /…/ Ne preostane nam drugega, kot da se sprostimo in uživamo v vožnji, ki jo Östlund v koritu svetovne brozge samozavestno krmili proti odtoku.« Tina Lešničar, Delo

»Ruben Östlund je ustvaril huronsko smešnega Gospodarja muh za dobo superbogatašev /.../. Po tistem, ko se je v Višji sili lotil moškega ega in se v Kvadratu ponorčeval iz sveta umetnosti, scenarist in režiser Ruben Östlund spusti vse zavore in posname film o bogataših na krovu superjahte, ki je videti kot mešanica Buñuela in bratov Farrelly. Film /.../ ni ravno subtilen, je pa resnično divja avantura in v mnogih pogledih popolna komedija za današnji čas.« Phil de Semlyen, Time Out

»Čudovito sadistični komični triptih Rubena Östlunda pripoveduje o skupinici hiperbogatašev, ki obtičijo na oddaljenem otoku, ko se potopi njihova luksuzna superjahta. Gre za nekakšno različico Gilliganovega otoka (Gilligan’s Island) na temo razredne vojne, a z veliko več gnusnega humorja in človeške krutosti, kot ju je omenjena serija kdaj ponudila. /.../ Satira morda res ni prefinjena, je pa strašansko zabavna /.../. Zdi se, da Östlund – naj bodo njegove šale še tako jedke – v osnovi verjame, da so ljudje kljub svojim ideološkim hibam kompleksni in pogosto tudi simpatični. A njegov zaključek je vseeno nezmotljivo, srhljivo mračen: v krutem kapitalističnem svetu lahko, ko zmanjka virov, zatirani hitro postane zatiralec.« Christina Newland, Sight & Sound

»Vojna napoved politični korektnosti. Juriš na diktaturo denarja. Dovolj je tiranije videza. Njegova kamera je plamenomet. Ta pomorska bitka navduši, osupne. Sledi slabost. Slastna je. /…/ To je navtična različica Velike požrtije (La Grande bouffe).« Eric Neuhoff, Le Figaro

»Če zgodnejša poglavja spominjajo na klasične družbene kritike, kakršna je Angel uničenja (El ángel exterminador) Luisa Buñuela, pa prevratniški zadnji del prikliče v spomin apokaliptične vizije, kot sta Vikend (Weekend) Jean-Luca Godarda in Sram (Skammen) Ingmarja Bergmana. Tu režiser razširi domet filma in pokaže, kako naša zasvojenost z udobjem in predvsem z močjo ubija zdravo pamet in uniči zadnje ostanke altruizma. Trikotnik žalosti je nelagodna, veselo mizantropska družbena satira, ki bo tako kot Višja sila sprožala neskončne razprave – in nedvomno povzročila razdejanje v industriji križarjenj.« Steve Gravestock, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Östlund se vzpne na novo raven moralnega gnusa, hkrati pa spusti na najnižjo točko tematske nesubtilnosti. In to je precej dober kompromis.« Justin Chang, Los Angeles Times