Ruski cineast Andrej Zvjagincev (Leviatan) svojo nepopustljivo kritiko razčlovečenja in moralnega razkroja ruske družbe tokrat alegorično prenese v polje intimnih vezi in družinske drame. Nagrada žirije v Cannesu in nominacija za zlati globus za najboljši tujejezični film.

Ženja in Boris prestajata težko ločitev, polno zamer, frustracij, obtožb in očitkov. Oba sta že našla nova življenjska partnerja in komaj čakata, da se znebita drug drugega ter obrneta nov list – četudi to pomeni, da se bosta morala ločiti od svojega dvanajstletnega sina Aljoše. A ko je deček priča še enemu od neskončnih brunih prepirov med staršema, na lepem izgine. Ruski cineast Andrej Zvjagincev (Leviatan) svojo nepopustljivo kritiko razčlovečenja in moralnega razkroja ruske družbe tokrat alegorično prenese v polje intimnih vezi in družinske drame. Nagrada žirije v Cannesu in nominacija za zlati globus za najboljši tujejezični film.

festivali, nagrade
Nagrada žirije – Cannes. Najboljši film – London. Najboljši mednarodni film – München. Najboljši film – Zagreb. Nagradi Evropske filmske akademije za najboljšo glasbo in fotografijo. Nominacija za zlati globus za najboljši tujejezični film. Melbourne. Sarajevo. Toronto. San Sebastián. New Horizons, Wrocław. Viennale. AFI Fest. Liffe.

iz prve roke
»Rad bi si mislil, da obstaja nekakšna vzporednica med mojim filmom in Bergmanovimi Prizori iz zakonskega življenja, ki so tu prestavljeni v drugačen čas in jih odigrata drugačna lika: urbani par, oropan vsakršnega samozavedanja in dvoma, povprečna sodobna predstavnika srednjega razreda. /…/ V postmoderni dobi našo postindustrijsko družbo preplavlja nenehen tok informacij, naslovljenih na posameznike, ki imajo zelo malo zanimanja za druge ljudi – onkraj tega, da v njih vidijo sredstva za dosego lastnih ciljev. Te dni skrbi vsak človek zase, edini izhod iz brezbrižnosti pa je ta, da se posvetimo drugim, celo popolnim tujcem. Tako ravna vodja prostovoljne reševalne ekipe, ki prečeše vse mesto, da bi našel izginulega otroka, brez upanja na nagrado, kot da bi bil to ves smisel njegovega življenja. Ta osnovna naloga podeli pomen vsakemu njegovemu dejanju, saj je edini način, da se spopademo z dehumanizacijo in kaosom našega sveta.« Andrej Zvjagincev

portret avtorja
Andrej Zvjagincev (1964, Novosibirsk) je študiral igro na Ruski akademiji za gledališko umetnost in sprva delal kot igralec. Meteorski vzpon je doživel leta 2003, ko je njegov celovečerni režijski debi Vrnitev (Vozvraščenje) z Beneškega filmskega festivala odnesel zlatega leva in leva prihodnosti. Film, ki je postal festivalska senzacija leta in režiserju prinesel primerjave s Tarkovskim, je bil kasneje nominiran za zlati globus, nagrajen pa je bil tudi z vodomcem na 14. LIFFu. Režiserjev drugi celovečerec Izgon (Izgnanie) je na festivalu v Cannesu leta 2007 prejel nagrado za najboljšega igralca, tretji celovečerec Elena pa posebno nagrado žirije v sekciji Posebni pogled leta 2011. Nazadnje smo si lahko tudi v Domžalah ogledali njegov film Leviatan (Leviafan, 2014), ki mu je prinesel nagrado za najboljši scenarij na festivalu v Cannesu ter zlati globus in nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Ponovno kritiško opevani in izdatno nagrajeni Brez ljubezni je avtorjev peti celovečerni film. Več o režiserju na az-film.com/en/

kritike
»V filmu Brez ljubezni dobita zakonca (Aleksej Rozin & Marjana Spivak) boljši zakonski ponudbi, zato se ločita, toda ko njun dvanajstletni sin (Matvej Novikov) sredi tega obračuna – sredi te poslovne restrukturacije, sredi te delitve dobička, sredi tega boja za obstanek – na lepem izgine, in to brez sledu, ga morata najti sama, ker družba ne obstaja več. Institucije, ki naj bi ga poiskale, so le še sence tega, kar so bile. Neoliberalizem je Rusijo tako opustošil in dehumaniziral, da tistih, ki padejo z njegovega krova, nihče ne išče.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Če v Leviatanu rešitve ni, Zvjagincev tokrat ponudi odgovor, ki pa se ne skriva v širokih, izčiščenih kadrih praznih (fizičnih in duhovnih) prostorov med zakoncema, temveč v detajlih, ki jih napolnjujejo – v brezimni množici prostovoljcev, ki premika statične okvire filmskega kadra s humanistično noto ljubezni – skrbi, pozornosti, spoštovanja do drugega, kar obenem odpira ‘černuho’, žanr brutalnega realizma sodobnega ruskega filma, v nova polja možnosti razmisleka in portretiranja ruske sodobnosti.« Anja Banko, Ekran

»Brez ljubezni Andreja Zvjaginceva je neprizanesljiva, skrivnostna in strahotna zgodba o duhovnem polomu: drama, odeta v navidezno formo proceduralnega trilerja, prežeta s hipnotično intenziteto in neznosno negotovostjo, ki ju uspe ohraniti do samega konca.« Peter Bradshaw, The Guardian

»Ruski režiser Andrej Zvjagincev s pretresljivo in prefinjeno večplastno novo dramo Brez ljubezni znova dokazuje svoj izjemen talent za ustvarjanje do popolnosti izgrajenih dramatskih mikrokozmosov, ki ilustrirajo globoko zakoreninjene patologije ruske družbe.« Leslie Felperin, The Hollywood Reporter

»Scenarij, ki ga Zvjagincev podpiše s svojim rednim sodelavcem Olegom Neginom, vsem likom vestno nakloni dostojanstvo kompleksnosti. Ljubeznivost, ki jo izvrstna glavna igralca desetkratno poplačata, in vlogam, ki bi se zlahka sprevrgli v malomeščanski karikaturi – nališpana prepirljivka, okorni birokrat –, vdahneta osupljivo iskrenost in psihološko niansiranost.« Robbie Collin, The Telegraph

»Andrej Zvjagincev (Leviatan), zvest svojemu naslovu, naslika kruto, mrakobno in neusmiljeno podobo nove ruske buržoazije, ki ji vladajo sebičnost, pohlep, frustracije, zavist, jeza in tesnoba.« Dan Fainaru, Screen International

»/…/ depresiven film neznanskega dometa in učinka ter pogumen, zgrožen komentar stanja duha celotnega naroda.« Jessica Kiang, The Playlist