Fotograf narave Vincent Munier povabi pisatelja Sylvaina Tessona, da se mu pridruži pri iskanju skrivnostnega snežnega leoparda. V osrčju tibetanskega višavja ga vpelje v subtilno umetnost čakanja, sledenja in potrpežljivosti. Na popotovanju skozi veličastno, prostrano pokrajino, ki jo naseljujejo nevidna bitja, dvojica razmišlja o človekovem mestu v naravi ter obuja čas, ko so »zveri, ljudje in bogovi še govorili isti jezik«.

»Še vedno sem velik otrok, ki živi od sanj in podob mitskih živali. Snežnega leoparda sem odkril prek pustolovskih zgodb ameriškega biologa Georgea B. Schallerja. V sedemdesetih letih ga je posnel v Čitralu v Pakistanu. Toda ko sem se leta 2011 prvič odpravljal v Tibet, nisem bil najbolj prepričan, da ga bom imel priložnost videti. Vedel pa sem, da bom naletel na druge, ravno tako enigmatične živalske vrste. Prvi mesec se leopard res ni prikazal – opazil sem le nekaj sledi –, vendar je bilo vznemirljivo vedeti, da je tam. Na tiste visoke planote me je pravzaprav pritegnil divji jak, totemska žival iz neke druge dobe, po vsej verjetnosti sodobnica volnatega nosoroga in mamuta. /…/ Leopard je bil v resnici le pretveza. Veličastna pretveza, a vendarle pretveza. /…/

Prvo srečanje je bilo seveda nepozabno. Tako kot vsa pomembna prva srečanja: na primer tisto z evrazijskim risom doma v Franciji, na katerega sem čakal petnajst let in v tem času postavil številne bivake … Večkrat sem ga slišal tuliti, a ga nisem videl! In ko se žival potem končno pojavi, se približaš nečemu absolutnemu, kar te še dolgo ne zapusti. Na enak način me preganja spomin na strašljivo navzočnost prvega tropa belih volkov, ki sem ga opazoval na kanadski visoki Arktiki. Takšni prizori človeka tako obsedejo, da se začne spraševati, ali so bili resnični ali izmišljeni. In ne gre le za podobo! Tu so še vonji, zvoki – vse to človeka trajno zaznamuje. Nekaj, kar je zunaj tebe, se naseli vate in te spravi v gibanje. Kot prva srna, ki sem jo fotografiral pri dvanajstih letih in mi je za vedno spremenila življenje. Takšen učinek ima snežni leopard name še danes.« Vincent Munier

»Posneti sem hotela srečanje dveh ljudi iz zelo različnih svetov. Zanimalo me je, kakšen ognjemet bo sprožilo to intimno druženje med Vincentom, človekom redkih besed, zelo povezanim z naravo, obsedenim z njeno lepoto, ter Sylvainom, gostobesednim pisateljem, ki zajema življenje z veliko žlico. Rada snemam strastne ljudi in poskušam razumeti, kaj poganja ta izjemna človeška bitja. Nobenih vnaprej ustvarjenih predstav nisem imela. Nobenih ogledov lokacij nisem opravila in ničesar nisem hotela inscenirati. Preprosto odprta sem morala ostati za vse, kar bi se lahko zgodilo. /…/ Niti pomislila nisem, da bi leoparda lahko v resnici videli! Zdel se mi je popolnoma nedostopen, kot kakšna fotografija v knjigi, in to mi je povsem zadoščalo. In potem je prišel. Kakšen trenutek!!! Najbolj neverjetno pa je bilo, da se je Sylvaina odločil srečati prav tisti stari leopard – verjetno najbolj zdelan v vsem Tibetu. V tem je nekaj mističnega.« Marie Amiguet

»Osupnilo me je, kako je naš prijatelj gledal pokrajino okoli nas. Bral jo je, kot dešifriramo pesem, ali pa kot glasbenik preučuje notni zapis. Opazoval je skalne police, stene in razpoke ter nam razlagal, kaj bi se lahko zgodilo. ‘Tja bi se lahko prikradel leopard, tisto jamo imajo rade velike uharice, tam so pašniki, kamor se hodijo past barali.’ Spoznal sem, da lahko okolico opazujemo na dva načina. Lahko jo gledamo kot hladni esteti ter filozofiramo o razgibanem reliefu in odtenkih svetlobe. Lahko pa se postavimo v kožo živali in iščemo skrivališča, poti, zavetja in luknje. In takrat gora postane živahna trdnjava. Po njenih mostovih in obzidjih hodijo kožuhaste cesarice in ljudstva rastlinojedcev. Munier je bil učitelj, ob katerem sem se drugič v življenju naučil brati.« Sylvain Tesson

»Ta film ima nekaj, kar te povsem prevzame. Zelo hitro sem ugotovil, da ga hočem na vsak način v celoti opremiti z izvirno glasbo. Zaslužil si je lasten glasbeni izraz. /…/ Po mojem mnenju smo ustvarili enega najlepših filmov, pri katerih sva [z Nickom Caveom] kdaj sodelovala. To je bila ena mojih najljubših delovnih izkušenj. Zvezde filma so živali, prikazane v vsem svojem divjem sijaju, takšne, kot jih nismo še nikoli videli – in človek, poln spoštovanja in čudenja.« Warren Ellis

»Snežni leopard, opremljen z glasbo Warrena Ellisa, je veliko več kot zgolj dokumentarec o živalih. To je film o pogledu; o vidnem in nevidnem.« Etienne Sorin, Le Figaro

»Vizualno osupljivi, s ponižnostjo navdajajoči Snežni leopard je eden tistih redkih filmov o naravi, ki ne govorijo le o /…/ zvereh, temveč tudi o zelo človeški želji, da bi razumeli svoje mesto v svetu.« Robert Abele, Los Angeles Times

»Pristop filma nas preseneti, saj se bolj kot na kosmati spektakel snežnega leoparda v njegovem naravnem tibetanskem okolju osredotoča na samo opazovanje narave. /…/ [Režiserjev] ne zanima s strahospoštovanjem prežeti estetski blišč, tako priljubljen v tovrstnem žanru. /…/ Bolj ju privlači na videz pusta pokrajina, ki od opazovalca zahteva potrpežljivost, saj se raznovrstne oblike življenja razkrivajo počasi in subtilno /…/. Ta elegantni, nenavadni dokumentarec vlogo opazovalca divjih živali spremeni iz nenasilnega lovca na sledi eni sami dragoceni tarči v pasivnega, a ustrezno prevzetega opazovalca, ki ne le sprejema, ampak tudi ceni meje človekovega dostopa.« Guy Lodge, Variety

»V velikanskem ogledalu Himalaje se zrcali človekovo mesto v vesolju in tisto, kar je v svoji preteklosti izgubil. Morda pa je v njem nakazanih tudi nekaj poti, nekaj rešitev: če hočemo na našem planetu bolje živeti, se ga naučimo bolje opazovati.« Adrien Gombeaud, Positif

»Film je najmočnejši, ko pusti, da nad čudovito pokrajino leže tišina, in le s hipnotično glasbo povzdigne podobe v nekaj poetičnega o lepotah matere narave.« Brian Tallerico, RogerEbert.com