Najnovejši film španskega mojstra Pedra Almodóvarja je duhovita, čutna in ganljiva avtobiografska oda filmski ustvarjalnosti, ki je Antoniu Banderasu prinesla nagrado za najboljšega igralca na letošnjem Cannesu.

Salvador Mallo, sloviti režiser v jeseni življenja, se vrača k poglavjem svoje preteklosti. K nekaterim skozi spomine, k drugim skozi vnovična srečanja. Od otroštva v Valencii v 60. letih do prvega poželenja, prve odrasle ljubezni v Madridu 80. let in bolečine ob njeni izgubi. Od pisanja kot edine utehe do prvega srečanja s filmom in neskončne praznine, ki ustvarjanje filmov včasih prepreči. Med ponovnim odkrivanjem preteklosti Salvador začuti, da gre za zgodbo, ki jo mora povedati. In v svoji izpovedi najde odrešitev. Najnovejši film španskega mojstra Pedra Almodóvarja je duhovita, čutna in ganljiva avtobiografska oda filmski ustvarjalnosti, ki je Antoniu Banderasu prinesla nagrado za najboljšega igralca na letošnjem Cannesu.

festivali, nagrade
Cannes (nagrada za najboljšega igralca in skladatelja). Nagrada žirije in nagrada za najboljšega igralca po mnenju Mednarodne zveze cinefilov (ICS) v Cannesu.


zanimivosti
Pedro Almodóvar opiše film kot naključno tretje dejanje spontane trilogije, ki je nastajala dvaintrideset let, poleg Bolečine in slave pa jo sestavljata še Zakon želje in Slaba vzgoja. V vseh treh filmih je protagonist moški lik filmskega režiserja, poželenje in filmska fikcija pa predstavljata osrednja stebra zgodbe. Toda v vsakem se fikcija in resničnost prepletata na drugačen način. »Fikcija in življenje sta dve plati medalje,« pravi Almodóvar, »in življenje vselej vsebuje bolečino in željo.«

iz prve roke
»Če pišete o filmskem režiserju (in ste po poklicu režiser), ni mogoče, da bi odmislili svoje življenje in se ne bi nanašali na svoje izkušnje. To je bilo tudi najbolj praktično. Moja hiša je hiša, v kateri živi lik Antonia Banderasa. Pohištvo v kuhinji in drugod je moje ali pa so ga po vzoru mojega reproducirali, in enako je s slikami, ki visijo na stenah. Antoniov videz, zlasti pričesko, smo skušali narediti podobno moji. Njegovi čevlji in večina oblačil je mojih. /…/ [Direktor fotografije] José Luis Alcaine je celo večkrat obiskal mojo hišo, da bi videl, kakšna je svetloba v različnih fazah dneva in bi jo lahko kasneje reproduciral v studiu. Spomnim se, da sem med vajo rekel Antoniu: Če bi ti v kakšnem prizoru pomagalo, da bi me posnemal, lahko to brez zadržkov storiš. Odvrnil je, da ne bo potrebno, in imel je prav. Njegov lik nisem jaz, toda živi v meni. /…/ Os, okoli katere se vsa zgodba vrti, je Antonio Banderas v svoji upodobitvi trpečega, osamljenega Salvadorja Malla. Mislim, da gre za njegovo najboljšo predstavo vse od filma Zveži me!. Bolečina in slava predstavlja preporod in začetek novega obdobja za Antonia kot igralca. Upam, da me ne bo kdo napačno razumel. Še vedno je eden tistih igralcev, ki najbolj blestijo, ko poslušajo ali opazujejo svojega soigralca v kadru, a tokrat ta plamen v njegovih očeh izvira iz nečesa globljega. Vsi, ki smo bili dan za dnem priča njegovi igri, smo bili ganjeni. Izbral je, in pri tem sem ga podpiral, nasprotno držo od tiste, ki je zaznamovala njegove najpomembnejše vloge, saj je duh lika nasproten bravuri tistih, ki jih je igral doslej. Z globino, subtilnostjo in zelo razgibano paleto najdrobnejših gest mu je uspelo upodobiti zelo zahteven lik, ki je terjal veliko tveganja.« Pedro Almodóvar

portret avtorja
Pedro Almodóvar (1949, Calzada de Calatrava), režiser in scenarist, se je v štiridesetletni karieri uveljavil kot veliki auteur in hkrati kontroverzni enfant terrible sodobne španske kinematografije, mojster barvitih, čutnih melodram in še zlasti upodabljanja močnih, slikovitih ženskih likov. Kot mladenič se je preselil v Madrid, da bi tam obiskoval državno filmsko akademijo, a je morala ta pod Francovo diktaturo ravno zapreti svoja vrata. Tako si je kupil superosmičko in začel snemati kratke filme na lastno pest. V celovečernem prvencu Pepi, Luci, Bom in druga dekleta na kupu (Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón, 1980) se je v žanru seksualne satire lotil madridske punk scene v prvih letih po Francovi smrti. Matador (1986) in Zakon želje (La ley del deseo, 1987), ki ju zaznamuje prvo sodelovanje z igralcem Antoniom Banderasom, predstavljata že bolj poglobljeno raziskovanje presečišč nasilja in spolnega poželenja. Mednarodni preboj in nominacijo za tujejezičnega oskarja mu je prinesla vrtoglava farsa Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al borde de un ataque de nervios, 1988), na domačih tleh pa je bil že z naslednjim filmom Zveži me! (¡Átame!, 1990), v katerem se ženska (režiserjeva muza Victoria Abril) zaljubi v svojega ugrabitelja, deležen ogorčenja in očitkov mizoginije. Podobna usoda je doletela tudi družinski melodrami Visoke pete (Tacones lejanos, 1991) in Kika (1993). V Mesenem poželenju (Carne trémula, 1997), posnetem po romanu Ruth Rendell, je za režiserja prvič nastopila Penélope Cruz. Sledil je niz mednarodnih uspešnic, ki je dokončno potrdil Almodóvarjev sloves in status enega ključnih ustvarjalcev sodobnega avtorskega filma, tako doma kot po svetu: Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999) mu je prinesel oskarja za najboljši tujejezični film in nagrado za najboljšo režijo v Cannesu, kritiški uspeh in oskarja za najboljši izvirni scenarij je požel tudi film Govori z njo (Hable con ella, 2002), z družinsko dramo Vrni se (Volver, 2006) je prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu, kjer je bil z lovoriko za najboljšo igralko ovenčan celoten ženski ansambel filma. Po kritiško ovenčani vaji v filmu noir Zlomljeni objemi (Los abrazos rotos, 2009) je Almodóvar zaoral spet novo ledino z edinstveno in drzno mešanico melodrame, filma noir in psihološke srhljivke Koža, v kateri živim (La piel que habito, 2011). Na domačih platnih smo si lahko nazadnje ogledali po kratkih zgodbah Alice Munro posneto melodramo Julieta (2016). Režiserjev dvajseti celovečerec, Bolečina in slava, je navdušil kritike in občinstvo v Cannesu, Antoniu Banderasu pa prinesel nagrado za najboljšega igralca.

odmevi medijev
»Almodóvar je kot vselej ustvaril film o užitku, ki je sam po sebi užitek: duhovit, inteligenten in čuten. To je film o ljubezni, spominu, umetnosti, materah, ljubimcih, predvsem pa je film o filmu, kar bi se v rokah slabšega režiserja lahko zdelo kot nadležna samovšečnost. Toda Almodóvar je mojster samoreferenčnosti in intertekstualnosti: filma v filmu, zgodbe v zgodbi, sanj znotraj sanj. Almodóvarja poganja nekakšen ustvarjalni motor z notranjim izgorevanjem, in ta film teče tako gladko in tako omamno, da bi ga lahko gledal še pet ur. Antonio Banderas se je spopadel z vlogo, za katero je bil rojen /…/.« Peter Bradshaw, The Guardian

»Pedro Almodóvar si je v več kot treh desetletjih snemanja filmov ustvaril avtorski status, enakovreden božanskemu, njegova značilna romantična kapricioznost pa ima takšno težo, da napis ‘v Almodóvarjevi režiji’ prej spomni na znamko kot na vizijo. Z Bolečino in slavo, svojim po mnogih letih najboljšim in najbolj osebnim filmom, se režiser vrača med smrtnike. Ta prizemljena melanholična kontemplacija o staranju in umetniškem smotru, prežeta z lastnim izkustvom starajočega se režiserja, je bržkone Almodóvarjev najbolj zvest približek memoarjem, ustvarjen v mediju, ki ga obvladuje. /…/ Bolečino in slavo preveva čustveni naboj umetnikovega sprijaznjenja z intimno naravo njegovega dela in v panteonu filmov o filmskem ustvarjanju predstavlja vrhovni vzor forme – grenko-sladko različico Fellinijevega Osem in pol, v središču katere je umetnik, ki išče lastno zgodbo. /…/ Ob filmu, ki ga poganjata Banderasova čudovita, niansirana igra in počasna ekspozicija, si ne morete kaj, da ne bi občutili čustvenega vrenja na obeh straneh kamere.« Eric Kohn, IndieWire

»Almodóvarjevi filmi so že od vsega začetka skrajno osebni; z izjemno empatijo upodabljajo homoseksualce, transvestite in polnokrvne, tridimenzionalne ženske like. Šele ob gledanju Bolečine in slave pa vam postane jasno, da kljub vseobsegajočemu humanizmu, zaradi katerega režiserja tako upravičeno častimo, Almodóvar sebi nikoli ni naklonil iste velikodušnosti. Zdaj, po vseh teh letih, pa smelo dvigne zastor, da bi razkril vse svoje negotovosti, utelešene v liku režiserja v ustvarjalni krizi. /…/ Rezultat je zrelo delo natanko uglašene metafikcije, iz katerega vre toliko režiserjevih značilnih potez – drzne barve, strastni objemi in številne reference na filmske navdihe (od Liz Taylor do Fellinija) so oviti v bržkone najboljši glasbeni aranžma Alberta Iglesiasa –, medtem ko se Almodóvar zavestno odreče bujni melodrami v iskanju subtilnejše, bolj neposredne oblike avtentičnosti.« Peter Debruge, Variety

»Zadnji kader Almodóvarjeve Bolečine in slave je tako pretkano nastavljena mojstrska poteza, takšen bistroumen, intuitiven mali meta-čudež, da se boste bržkone vprašali, kako je mogoče, da ga niste pričakovali. Morda pa ste ga. Gre namreč za tiste vrste obrat, ki vas čaka na koncu briljantno zamišljene detektivke: presenečenje, ki se v retrospekciji zdi neizbežno. In popolnoma je skladno z mojstrsko taktiko, ki zaznamuje Almodóvarjevo kariero že dobra štiri desetletja, z njegovim prefinjenim brisanjem meja med resnico in umetelnostjo, filmom in realnostjo – s tistim, česar že lep čas ni počel s tolikšno drznostjo in obenem subtilno milino. /…/ Koliko te zgodbe je avtobiografske, ne ve nihče, toda naj se film še tako svobodno poigrava z dejstvi, vsak njegov trenutek preveva iskrenost. /…/ Almodóvar se je naučil delati z nekakšno novo varčnostjo: barve so bolj resnobne in zamolkle (a podobe zato nič manj impresivne), običajnih ekskurzov v farso in melodramo pa tu ni več. A če je ton bolj zadržan, bolj otožen in ne poseduje Almodóvarjeve značilne čezmernosti, vam čustvena silovitost filma še vedno vzame sapo.« Justin Chang, Los Angeles Times

»/…/ Bolečina in slava ne učinkuje kot obračun s preteklostjo ali njen eksorcizem, temveč prej kot poskus sprave skozi spominjanje, skozi niz dramatičnih ponovnih srečanj, ki jih režiser doživlja z zadržanim in nazadnje presunljivim stoicizmom – to je Živeti Akire Kurosawe s formalno obrzdanostjo Ozujevega minimalizma. /…/ Da bi našel kar najbolj jasen vpogled v Salvadorjevo preteklost in sedanjost, Almodóvar svojo režijo tokrat podvrže metodi subtrakcije, ki pušča le malo prostora pop artu, aluzijam na trenutno politično dogajanje /…/ in daljšim glasbenim vložkom /…/. /…/ Avtorjev premik k subtrakciji – slogovnemu piljenju in prečiščenju – privede do obrata narativnih paradigem, psiholoških mehanizmov in arhetipskih figur, iz katerih sestoji Almodóvarjeva kozmologija. Španski auteur je za narativno geometrijo svojega sveta ranjenih in maščevalnih likov vselej izbiral labirint – popolno sredstvo za upodabljanje izgubljenosti moških in žensk, ki iščejo lastne identitete. Metafikcije in nenavadna naključja je izrabljal za ustvarjanje melodrame in potenciranje travm svojih protagonistov. Bolečina in slava pa se odreče dvoumnosti v imenu jasnosti. Spol in spolnost tu nista več lokus spopada, temveč samosprejemanja /…/. Metafikcija vstopa v film s pretresljivo subtilnostjo, medtem ko narativna raba naključij in nepričakovanih srečanj ne služi dramatičnim ognjemetom, temveč benignim, umirjenim dialogom, ki so zmožni celiti rane. /…/ Bolečina in slava je konec koncev neustrašno dejanje samorazgaljenja v osebnem, umetniškem in zgodovinskem smislu – dvorezna poteza čopiča, namočenega v melanholijo in slo po življenju, ter sublimen dodatek k panteonu Almodóvarjevih filmov.« Manu Yáñez-Murillo, Film Comment

»Almodóvarjevi z nostalgijo prežeti memoari so dih jemajoče lepo in človečno popotovanje v dušo starajočega se režiserja. /…/ Čudovito posneti spomini izžetega filmarja v zatonu so čisto mogoče Almodóvarjev najbolj avtobiografski film vse od Zakona želje. Velika ironija je seveda v tem, da filmska ustvarjalnost, ki smo ji tu priča, ne kaže nikakršne izžetosti: povsem prepojena je s filmsko strastjo in priča o Almodóvarju na višku moči. Tu ni ne duha ne sluha o pojemanju kreativnosti, le občutek hrepenenja in nostalgije, ki nedvomno vreta iz globoko osebnega vzgiba. Lahko bi mu rekli Almodóvarjev Cinema Paradiso. /…/ To presunljivo tapiserijo spominov avtor napolni z močnimi barvami in jo prepoji s čustvenimi detajli. Gre za globoko intimno izkustvo, ki vas zadane naravnost v srce.« Josep Lambies, Time Out London


BOLEČINA IN SLAVA

izvirni naslov: Dolor y Gloria
zvrst: drama
režiser: Pedro Almodóvar
scenarij: Pedro Almodóvar
igrajo: Antonio Banderas, Asier Etxeandía, Leonardo Sbaraglia, Nora Navas, Julieta Serrano, César Vicente, Asier Flores, Penélope Cruz
dolžina: 113’
lokacija: Mestni kino Domžale
Ponedeljek, 23. 09. 2019
ob 20:00h

BOLEČINA IN SLAVA

Izvirni naslov: Dolor y Gloria
Zvrst: drama
Režiser: Pedro Almodóvar
Scenarij: Pedro Almodóvar
Igrajo: Antonio Banderas, Asier Etxeandía, Leonardo Sbaraglia, Nora Navas, Julieta Serrano, César Vicente, Asier Flores, Penélope Cruz
Dolžina: 113’
Lokacija: Mestni kino Domžale
Ponedeljek, 23. 09. 2019
ob 20:00h
Najnovejši film španskega mojstra Pedra Almodóvarja je duhovita, čutna in ganljiva avtobiografska oda filmski ustvarjalnosti, ki je Antoniu Banderasu prinesla nagrado za najboljšega igralca na letošnjem Cannesu.

Salvador Mallo, sloviti režiser v jeseni življenja, se vrača k poglavjem svoje preteklosti. K nekaterim skozi spomine, k drugim skozi vnovična srečanja. Od otroštva v Valencii v 60. letih do prvega poželenja, prve odrasle ljubezni v Madridu 80. let in bolečine ob njeni izgubi. Od pisanja kot edine utehe do prvega srečanja s filmom in neskončne praznine, ki ustvarjanje filmov včasih prepreči. Med ponovnim odkrivanjem preteklosti Salvador začuti, da gre za zgodbo, ki jo mora povedati. In v svoji izpovedi najde odrešitev. Najnovejši film španskega mojstra Pedra Almodóvarja je duhovita, čutna in ganljiva avtobiografska oda filmski ustvarjalnosti, ki je Antoniu Banderasu prinesla nagrado za najboljšega igralca na letošnjem Cannesu.

festivali, nagrade
Cannes (nagrada za najboljšega igralca in skladatelja). Nagrada žirije in nagrada za najboljšega igralca po mnenju Mednarodne zveze cinefilov (ICS) v Cannesu.


zanimivosti
Pedro Almodóvar opiše film kot naključno tretje dejanje spontane trilogije, ki je nastajala dvaintrideset let, poleg Bolečine in slave pa jo sestavljata še Zakon želje in Slaba vzgoja. V vseh treh filmih je protagonist moški lik filmskega režiserja, poželenje in filmska fikcija pa predstavljata osrednja stebra zgodbe. Toda v vsakem se fikcija in resničnost prepletata na drugačen način. »Fikcija in življenje sta dve plati medalje,« pravi Almodóvar, »in življenje vselej vsebuje bolečino in željo.«

iz prve roke
»Če pišete o filmskem režiserju (in ste po poklicu režiser), ni mogoče, da bi odmislili svoje življenje in se ne bi nanašali na svoje izkušnje. To je bilo tudi najbolj praktično. Moja hiša je hiša, v kateri živi lik Antonia Banderasa. Pohištvo v kuhinji in drugod je moje ali pa so ga po vzoru mojega reproducirali, in enako je s slikami, ki visijo na stenah. Antoniov videz, zlasti pričesko, smo skušali narediti podobno moji. Njegovi čevlji in večina oblačil je mojih. /…/ [Direktor fotografije] José Luis Alcaine je celo večkrat obiskal mojo hišo, da bi videl, kakšna je svetloba v različnih fazah dneva in bi jo lahko kasneje reproduciral v studiu. Spomnim se, da sem med vajo rekel Antoniu: Če bi ti v kakšnem prizoru pomagalo, da bi me posnemal, lahko to brez zadržkov storiš. Odvrnil je, da ne bo potrebno, in imel je prav. Njegov lik nisem jaz, toda živi v meni. /…/ Os, okoli katere se vsa zgodba vrti, je Antonio Banderas v svoji upodobitvi trpečega, osamljenega Salvadorja Malla. Mislim, da gre za njegovo najboljšo predstavo vse od filma Zveži me!. Bolečina in slava predstavlja preporod in začetek novega obdobja za Antonia kot igralca. Upam, da me ne bo kdo napačno razumel. Še vedno je eden tistih igralcev, ki najbolj blestijo, ko poslušajo ali opazujejo svojega soigralca v kadru, a tokrat ta plamen v njegovih očeh izvira iz nečesa globljega. Vsi, ki smo bili dan za dnem priča njegovi igri, smo bili ganjeni. Izbral je, in pri tem sem ga podpiral, nasprotno držo od tiste, ki je zaznamovala njegove najpomembnejše vloge, saj je duh lika nasproten bravuri tistih, ki jih je igral doslej. Z globino, subtilnostjo in zelo razgibano paleto najdrobnejših gest mu je uspelo upodobiti zelo zahteven lik, ki je terjal veliko tveganja.« Pedro Almodóvar

portret avtorja
Pedro Almodóvar (1949, Calzada de Calatrava), režiser in scenarist, se je v štiridesetletni karieri uveljavil kot veliki auteur in hkrati kontroverzni enfant terrible sodobne španske kinematografije, mojster barvitih, čutnih melodram in še zlasti upodabljanja močnih, slikovitih ženskih likov. Kot mladenič se je preselil v Madrid, da bi tam obiskoval državno filmsko akademijo, a je morala ta pod Francovo diktaturo ravno zapreti svoja vrata. Tako si je kupil superosmičko in začel snemati kratke filme na lastno pest. V celovečernem prvencu Pepi, Luci, Bom in druga dekleta na kupu (Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón, 1980) se je v žanru seksualne satire lotil madridske punk scene v prvih letih po Francovi smrti. Matador (1986) in Zakon želje (La ley del deseo, 1987), ki ju zaznamuje prvo sodelovanje z igralcem Antoniom Banderasom, predstavljata že bolj poglobljeno raziskovanje presečišč nasilja in spolnega poželenja. Mednarodni preboj in nominacijo za tujejezičnega oskarja mu je prinesla vrtoglava farsa Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al borde de un ataque de nervios, 1988), na domačih tleh pa je bil že z naslednjim filmom Zveži me! (¡Átame!, 1990), v katerem se ženska (režiserjeva muza Victoria Abril) zaljubi v svojega ugrabitelja, deležen ogorčenja in očitkov mizoginije. Podobna usoda je doletela tudi družinski melodrami Visoke pete (Tacones lejanos, 1991) in Kika (1993). V Mesenem poželenju (Carne trémula, 1997), posnetem po romanu Ruth Rendell, je za režiserja prvič nastopila Penélope Cruz. Sledil je niz mednarodnih uspešnic, ki je dokončno potrdil Almodóvarjev sloves in status enega ključnih ustvarjalcev sodobnega avtorskega filma, tako doma kot po svetu: Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999) mu je prinesel oskarja za najboljši tujejezični film in nagrado za najboljšo režijo v Cannesu, kritiški uspeh in oskarja za najboljši izvirni scenarij je požel tudi film Govori z njo (Hable con ella, 2002), z družinsko dramo Vrni se (Volver, 2006) je prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu, kjer je bil z lovoriko za najboljšo igralko ovenčan celoten ženski ansambel filma. Po kritiško ovenčani vaji v filmu noir Zlomljeni objemi (Los abrazos rotos, 2009) je Almodóvar zaoral spet novo ledino z edinstveno in drzno mešanico melodrame, filma noir in psihološke srhljivke Koža, v kateri živim (La piel que habito, 2011). Na domačih platnih smo si lahko nazadnje ogledali po kratkih zgodbah Alice Munro posneto melodramo Julieta (2016). Režiserjev dvajseti celovečerec, Bolečina in slava, je navdušil kritike in občinstvo v Cannesu, Antoniu Banderasu pa prinesel nagrado za najboljšega igralca.

odmevi medijev
»Almodóvar je kot vselej ustvaril film o užitku, ki je sam po sebi užitek: duhovit, inteligenten in čuten. To je film o ljubezni, spominu, umetnosti, materah, ljubimcih, predvsem pa je film o filmu, kar bi se v rokah slabšega režiserja lahko zdelo kot nadležna samovšečnost. Toda Almodóvar je mojster samoreferenčnosti in intertekstualnosti: filma v filmu, zgodbe v zgodbi, sanj znotraj sanj. Almodóvarja poganja nekakšen ustvarjalni motor z notranjim izgorevanjem, in ta film teče tako gladko in tako omamno, da bi ga lahko gledal še pet ur. Antonio Banderas se je spopadel z vlogo, za katero je bil rojen /…/.« Peter Bradshaw, The Guardian

»Pedro Almodóvar si je v več kot treh desetletjih snemanja filmov ustvaril avtorski status, enakovreden božanskemu, njegova značilna romantična kapricioznost pa ima takšno težo, da napis ‘v Almodóvarjevi režiji’ prej spomni na znamko kot na vizijo. Z Bolečino in slavo, svojim po mnogih letih najboljšim in najbolj osebnim filmom, se režiser vrača med smrtnike. Ta prizemljena melanholična kontemplacija o staranju in umetniškem smotru, prežeta z lastnim izkustvom starajočega se režiserja, je bržkone Almodóvarjev najbolj zvest približek memoarjem, ustvarjen v mediju, ki ga obvladuje. /…/ Bolečino in slavo preveva čustveni naboj umetnikovega sprijaznjenja z intimno naravo njegovega dela in v panteonu filmov o filmskem ustvarjanju predstavlja vrhovni vzor forme – grenko-sladko različico Fellinijevega Osem in pol, v središču katere je umetnik, ki išče lastno zgodbo. /…/ Ob filmu, ki ga poganjata Banderasova čudovita, niansirana igra in počasna ekspozicija, si ne morete kaj, da ne bi občutili čustvenega vrenja na obeh straneh kamere.« Eric Kohn, IndieWire

»Almodóvarjevi filmi so že od vsega začetka skrajno osebni; z izjemno empatijo upodabljajo homoseksualce, transvestite in polnokrvne, tridimenzionalne ženske like. Šele ob gledanju Bolečine in slave pa vam postane jasno, da kljub vseobsegajočemu humanizmu, zaradi katerega režiserja tako upravičeno častimo, Almodóvar sebi nikoli ni naklonil iste velikodušnosti. Zdaj, po vseh teh letih, pa smelo dvigne zastor, da bi razkril vse svoje negotovosti, utelešene v liku režiserja v ustvarjalni krizi. /…/ Rezultat je zrelo delo natanko uglašene metafikcije, iz katerega vre toliko režiserjevih značilnih potez – drzne barve, strastni objemi in številne reference na filmske navdihe (od Liz Taylor do Fellinija) so oviti v bržkone najboljši glasbeni aranžma Alberta Iglesiasa –, medtem ko se Almodóvar zavestno odreče bujni melodrami v iskanju subtilnejše, bolj neposredne oblike avtentičnosti.« Peter Debruge, Variety

»Zadnji kader Almodóvarjeve Bolečine in slave je tako pretkano nastavljena mojstrska poteza, takšen bistroumen, intuitiven mali meta-čudež, da se boste bržkone vprašali, kako je mogoče, da ga niste pričakovali. Morda pa ste ga. Gre namreč za tiste vrste obrat, ki vas čaka na koncu briljantno zamišljene detektivke: presenečenje, ki se v retrospekciji zdi neizbežno. In popolnoma je skladno z mojstrsko taktiko, ki zaznamuje Almodóvarjevo kariero že dobra štiri desetletja, z njegovim prefinjenim brisanjem meja med resnico in umetelnostjo, filmom in realnostjo – s tistim, česar že lep čas ni počel s tolikšno drznostjo in obenem subtilno milino. /…/ Koliko te zgodbe je avtobiografske, ne ve nihče, toda naj se film še tako svobodno poigrava z dejstvi, vsak njegov trenutek preveva iskrenost. /…/ Almodóvar se je naučil delati z nekakšno novo varčnostjo: barve so bolj resnobne in zamolkle (a podobe zato nič manj impresivne), običajnih ekskurzov v farso in melodramo pa tu ni več. A če je ton bolj zadržan, bolj otožen in ne poseduje Almodóvarjeve značilne čezmernosti, vam čustvena silovitost filma še vedno vzame sapo.« Justin Chang, Los Angeles Times

»/…/ Bolečina in slava ne učinkuje kot obračun s preteklostjo ali njen eksorcizem, temveč prej kot poskus sprave skozi spominjanje, skozi niz dramatičnih ponovnih srečanj, ki jih režiser doživlja z zadržanim in nazadnje presunljivim stoicizmom – to je Živeti Akire Kurosawe s formalno obrzdanostjo Ozujevega minimalizma. /…/ Da bi našel kar najbolj jasen vpogled v Salvadorjevo preteklost in sedanjost, Almodóvar svojo režijo tokrat podvrže metodi subtrakcije, ki pušča le malo prostora pop artu, aluzijam na trenutno politično dogajanje /…/ in daljšim glasbenim vložkom /…/. /…/ Avtorjev premik k subtrakciji – slogovnemu piljenju in prečiščenju – privede do obrata narativnih paradigem, psiholoških mehanizmov in arhetipskih figur, iz katerih sestoji Almodóvarjeva kozmologija. Španski auteur je za narativno geometrijo svojega sveta ranjenih in maščevalnih likov vselej izbiral labirint – popolno sredstvo za upodabljanje izgubljenosti moških in žensk, ki iščejo lastne identitete. Metafikcije in nenavadna naključja je izrabljal za ustvarjanje melodrame in potenciranje travm svojih protagonistov. Bolečina in slava pa se odreče dvoumnosti v imenu jasnosti. Spol in spolnost tu nista več lokus spopada, temveč samosprejemanja /…/. Metafikcija vstopa v film s pretresljivo subtilnostjo, medtem ko narativna raba naključij in nepričakovanih srečanj ne služi dramatičnim ognjemetom, temveč benignim, umirjenim dialogom, ki so zmožni celiti rane. /…/ Bolečina in slava je konec koncev neustrašno dejanje samorazgaljenja v osebnem, umetniškem in zgodovinskem smislu – dvorezna poteza čopiča, namočenega v melanholijo in slo po življenju, ter sublimen dodatek k panteonu Almodóvarjevih filmov.« Manu Yáñez-Murillo, Film Comment

»Almodóvarjevi z nostalgijo prežeti memoari so dih jemajoče lepo in človečno popotovanje v dušo starajočega se režiserja. /…/ Čudovito posneti spomini izžetega filmarja v zatonu so čisto mogoče Almodóvarjev najbolj avtobiografski film vse od Zakona želje. Velika ironija je seveda v tem, da filmska ustvarjalnost, ki smo ji tu priča, ne kaže nikakršne izžetosti: povsem prepojena je s filmsko strastjo in priča o Almodóvarju na višku moči. Tu ni ne duha ne sluha o pojemanju kreativnosti, le občutek hrepenenja in nostalgije, ki nedvomno vreta iz globoko osebnega vzgiba. Lahko bi mu rekli Almodóvarjev Cinema Paradiso. /…/ To presunljivo tapiserijo spominov avtor napolni z močnimi barvami in jo prepoji s čustvenimi detajli. Gre za globoko intimno izkustvo, ki vas zadane naravnost v srce.« Josep Lambies, Time Out London


 
September 2019
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
 
 
 
 
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30