Pariz pozimi. Sarah in Jean že več let živita v ljubečem razmerju. Skupaj sta srečna in močna. In strast med njima nikoli ni ugasnila. Nekega jutra pa Sarah naleti na Françoisa, svojega nekdanjega ljubimca – prav tistega, ki jo je nekoč predstavil Jeanu; prav tistega, ki ga je zaradi Jeana brez omahovanja zapustila … Claire Denis po filmu Žarek v srcu ponovno združi moči z Juliette Binoche v zgodbi o ženski srednjih let, ki se nepričakovano znajde v vrtincu nebrzdanih strasti. Srebrni medved za najboljšo režijo na Berlinalu.

»Moška želja ni slaba stvar, a ženska je morda še boljša. Ženske imajo pravico do enakih prekrškov kot moški. Prešuštvo? Izdaja? Ta konvencionalni besednjak meščanske zakonske zveze mi je popolnoma tuj. Sara ni niti pokorna žena niti žrtev. Prepusti se svoji želji, vendar nobenemu moškemu posebej – ne svojemu stalnemu partnerju ne bežnemu ljubimcu.

Srečati nekdanjo ljubezen je redko naključje. Sarah zagrabi priložnost, vrže kovanec, zaigra nevarno igro s cifro in možem. Globoko v duši ji je vseeno, na katero stran bo kovanec padel. To je zanjo pustolovščina življenja, hoja po robu dvoreznega noža – kot pravi naslov pesmi, ki jo je Stuart Staples napisal za film: Both Sides of the Blade.« Claire Denis

Claire Denis se je rodila leta 1948 in kot hčerka francoskega diplomata do trinajstega leta živela v Afriki. Leta 1972 je diplomirala na pariški filmski akademiji (IDHEC) in se nato vrsto let kot asistentka režije šolala pri režiserjih, kot so Dušan Makavejev, Jacques Rivette, Costa-Gavras, Jim Jarmusch in Wim Wenders. Dokaj pozno, leta 1988, je posnela celovečerni prvenec Čokolada (Chocolat), avtobiografsko pripoved o odraščanju v tujem, z rasno napetostjo prežetem okolju kolonialne Afrike petdesetih. Prvenec vsebuje večino elementov, ki so pozneje vedno bolj izrazito zaznamovali njeno ustvarjanje in zaradi katerih jo kritika danes časti z laskavim nazivom edine med francoskimi filmskimi ustvarjalkami in ustvarjalci, ki je sposobna povzeti vso zgodovinsko liričnost francoskega filma in jo hkrati suvereno preplesti z občutkom za sodobnost. Ustaljene pojme filmske pripovedi, kot so zaplet, suspenz, dramaturgija, montaža, Denisova lepi v samosvoj, homogen nabor senzornih učinkov, ki film iz krempljev pripovedi povzdigujejo v prostranstva izpovedi, v redko doseženo sfero filma, ki se ponaša s kvalitetami in potencialom poezije. Režiserko smo imeli pri nas najprej priložnost spoznati prek filma Nénette in Boni ter retrospektive, ki je leta 2001 potekala v sklopu Liffa. Na slovenskih platnih so bili predvajani tudi njeni filmi Ne bojim se smrti (S’en fout la mort, 1990), Ne morem spati (J’ai pas sommeil, 1994), Dobro delo (Beau Travail, 1999), Težave vsak dan (Trouble Every Day, 2001), Petek zvečer (Vendredi soir, 2002), Vsiljivec (L’intrus, 2004), 35 šilc ruma (35 rhums, 2008), Belka (White Material, 2009) in Visoka družba (High Life, 2018). Na rednem sporedu smo si nazadnje lahko ogledali Žarek v srcu (Un beau soleil intérieur, 2017), zgodbo o nedavno ločeni pariški slikarki (Juliette Binoche), ki se v iskanju prave ljubezni zaplete v serijo brezupnih razmerij; film je navdihnila knjiga Fragmenti ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa. Režiserkin zadnji film Stars at Noon je osvojil veliko nagrado žirije v Cannesu.

»Claire Denis je s Christine Angot za Juliette Binoche že napisala Žarek v srcu (2017), zgodbo o večnem iskanju ljubezni v času lahkih srečanj. Deli sta sorodni, saj temeljita na isti spretni kombinaciji krute ironije in empatije. Toda pričujoči film bolje razkrije razlike med filmsko ustvarjalko in pisateljico. Priredba namreč ubere drugačno smer kot roman. Christine Angot, ki sicer slovi po neizprosnosti, si je tokrat privoščila presenetljivo umirjen konec. Claire Denis, zvesta svojemu vzdušju vzvišenega razočaranja, pa sugerira, da v ljubezni ne napredujemo, da se iz nje ničesar ne naučimo. Nam pa lahko včasih vsaj malce polepša življenje.« Louis Guichard, Télérama

»Ubogi preprostež, ki podcenjuje ‘male’ filme Claire Denis, kakršne običajno snema med čakanjem na sredstva za svoje večje projekte. /…/ Besedo ‘majhen’ sem postavil v narekovaje, ker se nanaša le na obseg produkcije. /…/ Kar zadeva filozofski domet in pretresljivi uvid, gre za film velikosti blockbusterja. Govori o neusmiljeni hitrosti, s katero se lahko ljubezen razblini pred našimi očmi. Vendar gre še dlje in vpraša, ali si ljubezen, ki lahko kar tako izpuhti, res zasluži to ime. Režiserka prepričljivo pokaže, da smo ljudje narejeni le za eno veliko ljubezen, poskus, da bi se premaknili naprej, pa običajno privede do stanja zmedenosti, ki meji na prekletstvo. /…/ Nikoli ni bilo dvoma, ali bo to velik film, prijetno presenečenje pa je, da je pravzaprav zelo velik. /…/ Film, o katerem lahko razmišljate, se o njem prepirate, na koncu pa tudi bridko zajočete.« David Jenkins, Little White Lies

»Tišina, ki preglasi konfrontacijski bes filma, zamolčanje podrobnosti iz ozadja zgodbe ter poudarjanje akcije namesto motivov potisnejo film Obe strani rezila iz območja psihološke drame v polje osupljive čustvene neposrednosti.« Richard Brody, The New Yorker

»Naj ljubimo tisto, kar nas osrečuje in pomirja (Lindon in njegov videz velikega, pretepenega psa), ali tisto, kar nas boli in vznemirja (Grégoire Colin s svojimi orlovskimi očmi in kremplji)? Claire Denis to zelo rohmerovsko dilemo o uničujoči omami, ki jo povzroča ljubezenska shizofrenija, raziskuje z mladostnim elanom, strokovno rigoroznostjo ter osupljivim darom za delo z resnično sijajnima igralcema in igralko.« Bruno Deruisseau, Les Inrockuptibles

»Film Obe strani rezila je romanca, ljubezenski trikotnik, zakonska drama, zgodba o nezvestobi – same znane teme, a režiserkin pristop je čisto njen.« Sheila O’Malley, RogerEbert.com

»Claire Denis se vzorcev francoske meščanske melodrame loteva z nečim, kar spominja na ljubezensko igrivost; želi jih zrušiti, preizkusiti njihove meje in jih upogniti v razburljive nove konfiguracije.« Justin Chang, Los Angeles Times