Armin, ki je že dolgo nezaposlen, se odpravi na razgovor za obetavno službo šolskega hišnika. Na poti naleti na prometno nesrečo, in ko končno prispe do šole, je delovno mesto že oddano. Da bi preskrbel sina in nosečo ženo, se zaposli kot varnostnik v klavnici. Kmalu pa ugotovi, da delavci kradejo. Odloči se, da bo naredil, kar je prav, in krajo prijavi lastniku klavnice … Bosanski film slovenskega režiserja Martina Turka je po avtorjevih besedah »portret človeka, ki je predober za ta svet«.

nagrade 
Festival slovenskega filma 2019: vesna za posebne dosežke)

»Delo je glavna življenjska dejavnost. Je vir človekove identitete. Brez njega človek izgubi samospoštovanje, počuti se manjvrednega, nekoristnega, nepotrebnega, odvečnega sebi in svojim bližnjim. Armin potrebuje delo, da enostavno opraviči svoj obstoj ter svojo vlogo moža in očeta, vendar mu na poti do cilja stojijo ljudje, ki imajo delo, a ga ne spoštujejo in živijo po neki drugi, razvrednoteni lestvici moralnih načel. Tragičnost Arminovega lika vidim na eni strani v njegovi moralni drži, ki je pristna in ganljiva, na drugi strani pa ga prav ta na neki način ves čas ovira pri tem, da bi uresničil svoj cilj.« Martin Turk

Martin Turk (rojen leta 1978 v Trstu) je leta 2004 diplomiral iz filmske in televizijske režije na AGRFT v Ljubljani. Leta 2003 je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado za diplomski kratki igrani film Izlet (2003), ki je kasneje zaokrožil po festivalih in prejel več mednarodnih nagrad. Za debitantski kratki film Rezina življenja je leta 2006 na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel vesno za najboljši kratki film, leta 2009 pa za televizijski film Soba 408 še nagrado filmskih kritikov za najboljši srednjemetražec. Njegov kratki film Vsakdan ni vsak dan (2008) je bil izbran v sekcijo Štirinajst dni režiserjev filmskega festivala v Cannesu. Leta 2012 je posnel celovečerni igrani prvenec Nahrani me z besedami. Scenarij zanj je nastajal na pariški rezidenci canskega filmskega festivala, kamor ga je v prestižni izbor dvanajstih mladih filmskih režiserjev izmed več kot štiristo prijavljenih z vsega sveta imenovala žirija pod vodstvom direktorja festivala Gillesa Jacoba.

»Scenarist in režiser Turk postavi na Arminovo vijugasto pot kopico ovir, vključno s pokvarjenimi avtomobili, izgubljenimi telefoni, šolskimi sestanki, zamujenimi ginekološkimi pregledi noseče žene in skoraj brezupnim pomanjkanjem denarja. A poplava neljubih dogodkov ni nikoli ponavljajoča, privlečena za lase ali pretirana, kar lahko avtorju štejemo v velik plus. Pripoved ima ritem, ki odseva ritem resničnosti – čeprav z več padci kot vzponi. Misel, da je vsakdanje življenje polno razočaranj, morda ni najbolj spodbudna, a hkrati nikoli ni podana kot mračna razsodba – nasprotno: film sporoča, da je ta boj vredno bojevati v imenu ljubezni in družine.« Sarah Ward, Screen International

»Kar film res izvrstno opravi, je angažiranje gledalca – pripravi ga do tega, da se vpraša, kaj bi sam storil na Arminovem mestu. Iz varnega zavetja kinodvorane je Armina lahko presojati in kritizirati nekatere njegove odločitve, a Seksanov šarm lik približa občinstvu: bolj kot nekdo, čigar dejanja si zaslužijo hladne očitke, deluje kot prijatelj, ki mu je sreča obrnila hrbet. /…/ Eden od privlačnih vidikov Turkovega filma je njegova univerzalnost. Že res, da je Armin Bosanec, a zgodba bi se lahko dogajala kjerkoli – v katerikoli državi, na katerikoli celini. Med protagonistom in občinstvom ni pregrad in noben trenutek se ne ‘izgubi v prevodu’.« Ştefan Dobroiu, Cineuropa

»Zdi se, da dandanes občutno primanjkuje filmov, ki se ukvarjajo z vsakdanjim življenjem in običajnim človekom v Sarajevu – če ne štejemo tistih, ki govorijo o vojni in/ali njenih posledicah. Dober dan za delo kljub mednarodni ekipi, ki jo ima za sabo, odlično predstavi mesto, njegove prebivalce in njihove tegobe.« Sanja Struna, View of the Arts