Med družinsko večerjo Jan svojima odraslima otrokoma oznani, da ima dovolj življenja. Čez nekaj mesecev – okoli svojega 75. rojstnega dne – se namerava posloviti. Za Iris je novica kot strela z jasnega. Zanjo je Jan energičen oče, skrben dedek ter na splošno zdrav in aktiven človek, ki bi moral biti še najmanj deset let del njenega življenja. Tako si je vsaj predstavljala ... Prisiljena se je soočiti s popolno absurdnostjo situacije, medtem, ko se njen brat zdi sprijaznjen z očetovo odločitvijo. Ko se bliža vznemirljivi rok, se Iris odloči, da bo ignorirala bratov nepremočljiv akcijski načrt. Namesto tega svojega očeta prisili, da odgovori na eno vprašanje, ki je zanjo najpomembnejše: zakaj? Ne da bi kdaj dobila zadovoljiv odgovor, se sčasoma odloči najti način, kako se spopasti z očetovo zadnjo željo.

nagrade
Tribeca (svetovna premiera, posebna omemba žirije za najboljši prvenec v mednarodni konkurenci igranih celovečercev); Braunschweig (nagrada tilda za najboljšo režiserko); Sundsvall (nagrada žirije za najboljši evropski film)

Film, nastal v nizozemsko-slovenski koprodukciji, si je na festivalu v Tribeci prislužil posebno omembo žirije za najboljši igrani prvenec.

»Odkar pomnim, me preganja ista nočna mora: enkrat umira moja mati, drugič oče. Prebudim se vsa prepotena in šele po nekaj sekundah se zavem, da sta starša v resnici še živa. Kaj pa če eden naših staršev ne bi umrl nepričakovano, ampak bi izrazil željo, da konča svoje življenje? Predstavljajmo si, da nam oče nekega dne nenadoma reče: ‘Dovolj sem imel.’ Kaj bomo storili? Če je to njegova želja – ali je ne bi morali spoštovati? /…/ Ali lahko mlajša generacija, ki je polna življenja, razume in podpira željo starejše generacije po smrti? Iris se mora soočiti z očetovo namero, še bolj pa morda s svojim ‘odnosom’ do življenja ter načinom, kako ga živi. Ob soočenju s smrtjo se mora protagonistka – in s tem gledalec – nenadoma spopasti s številnimi vprašanji: o svobodnem odločanju, prilagodljivosti in smislu življenja, osamljenosti in intimnosti. /…/ Na Nizozemskem, pravzaprav povsod po svetu, zagovarjamo posameznikovo pravico, da svoje življenje oblikuje v skladu z lastnimi željami. Veliko se ukvarjamo s tem, kako si podaljšati življenje, in umikamo pogled, ko gre za bolečino in smrt. Kot filmska ustvarjalka imam priložnost, da gledalca soočim z nelagodjem bližajoče se smrti. Z vso absurdnostjo, ki sodi zraven.« Floor van der Meulen